O atributih Alenke Bratušek

Konec februarja smo s petimi atributi Alenke Bratusek ocenili ustreznost njene kandidature za politični vrh naše države in po desetih mesecih se postavlja logično vprašanje: kako ustrezni so njeni atributi hic et nunc (tu in zdaj)? Prvi atribut: ženski spol Da našo republiko vodi ženska, je še vedno eden izmed redkih progresivnih prispevkov peesovcev slovenski družbi v drugače njihovem globokem levem konservativizmu. Ta atribut je tako še vedno ustrezen. Drugi atribut: slovenska Geena Davis Alenka Bratušek je slovenski odgovor na dolgonogo holywoodsko divo Geeno Davis, kar se je na mednarodni politični sceni izkazalo za vsaj nevtralno, deluje pa zelo blagodejno ob spremljanju političnega dogajanja. Medijsko navdušenje ob 50. obletnici umora karizmatičnega ameriškega predsednika kaže, da je estrada integralni del politike in če Slovenija lahko doda majhen kamenček v takšen mozaik, toliko bolje za vse nas. Tudi ta atribut še vedno trdno stoji. Tretji atribut: sleherništvo Sleherništvo se je še pred izvolitvijo Alenke Bratušek nepričakovano izkazalo pri postavljanju novih in izrazito lokalnih "izreži in prilepi" akademskih standardov, ki so v nasprotju z merili izobraževalnih ustanov z večstoletno tradicijo. Še bolj sleherniška kot njena že prislovična angleščina je njeno slovensko izrazoslovje, kjer dobi človek občutek, da kolobari 50 večinoma ne več kot trizložnih besed. Premierka pogosto pokaže poseben čut za nižjo pogovorno slovenščino, kot na primer v petkovih Odmevih z izjavo, da je minister Gantar odstopil še preden so se "or'nk lotil'" zdravstvene reforme in da se "pravzaprav niti enkrat niso or'nk pogovarjal'" z njim. Bastardizirana slovenščina verjetno ogreje marsikatero srce slovenskega volilnega telesa, tako da je to morda dober napotek drugim strankam, kako pristopiti k učinkovitemu političnemu marketingu. Četrti atribut: mirovništvo Nedvomen uspeh Alenke Bratušek je, da v Sloveniji deluje kot neomajen mirovnik. Nekaj patetičnih poskusov pouličnega izražanja ljudske (neje)volje v zadnjih mesecih je bilo pomilovanja vrednih, vstajniki pa z ustanovitvijo Solidarnosti zdaj tudi odkrito postajajo del establishmenta. Peti atribut: združevalnost Alenka Bratušek je dosegla konsenz precejšnjega dela družbe, ki si očitno želi status quo. Kot slišim, so premierkini strahovi dvojni – množičnejša odpuščanja in ulica –, in zato skozi to prizmo dosledno izvaja strategijo kupovanja časa. V bistvu gre za zelo konservativen pristop, ki pa mu ne more spodleteti. Zadolževati se, dokler to dopuščajo finančni trgi in ko ne bo šlo več, odstopiti in potem kot opozicija rušiti tistega, ki bo moral postaviti nove temelje slovenske družbe. Všečna tako plenilskim elitam kot srednjemu sloju Alenka Bratušek je s kupovanjem časa všečna tako stricem oziroma natančneje plenilskim interesnim skupinam kot slovenskemu srednjerazrednemu sleherniku, ki še vedno misli, da se brezposelnost zgodi le nekomu drugemu – "loser"-ju. Obenem pa premierka in levi konservativci ironično pridobivajo moralni kapital borcev za socialno državo in ta kapital v prihodnosti ne bo nepomemben.Olajšanje piromana V tem smislu gre razumeti tudi navdušenje nad "samo" petmilijardno bančno luknjo, ki jo bo lahko zapolnila Slovenija sama. Olajšanje, da lahko ohranimo vsaj za nekaj časa status quo, je, če parafraziram tožilca Jožeta Kozino, olajšanje piromana, da bo s požiganjem lahko nadaljeval. Še več: veliko nekdanjih požigalcev in njihovih simpatizerjev je danes že preoblečenih v gasilce. A če so v sozvočju svojih interesov srednji sloj in plenilske elite, potem znotraj politike, ki je vendarle umetnost mogočega, v Sloveniji v tem trenutku ni alternative. Toda nihče ne more reči, da nas niso posvarili.