Sreda, 18. 2. 2015, 21.01
7 let, 6 mesecev
O 70 tisočakih začetniške plače
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2
Zadnje mesece me v slovenskih zdravniških revijah preseneča število oglasov avstrijskih bolnišnic, ki iščejo naše zdravnike.
Specialistom začetnikom ponujajo med štiri in pet tisočakov plače, 14 plač na leto plus dodatek za delo z zasebnimi pacienti. Številk ne navajam, da bi tarnal nad (raz)vrednotenjem naših zdravnikov, saj je razkorak pri medicinskih sestrah in inženirjih še večji. Želim samo opozoriti, kaj se dogaja na eni od mej našega sveta.
Na drugi me podobno preseneča zanimanje hrvaških klinik in ordinacij po oglaševanju storitev za naše paciente – hitreje, ceneje in tehnološko vrhunsko, so njihovi slogani, ki jim je marsikje težko oporekati.
Služiti z zdravstvom je greh
Medtem slovenske bolnišnice še naprej ždijo v razmerah, ko vodstva ne morejo in ne smejo razmišljati o novem zaposlovanju, še manj, da bi se jim dejavnost splačalo razširjati, privabljati več domačih pacientov ali celo, bognedaj, tujcev. Če imaš domače vrste, je vsakemu direktorju (in nastavlja jih politika) jasno, da je politično narobe zdraviti tujce ne glede na denar, ki bi ga ti prinesli bolnišnici. Saj bi takoj nastal medijski revolt ne glede na to, da vrste ne nastajajo zaradi polnih zmogljivosti bolnišnic, ampak zaradi finančnih kvot ZZZS.
Zato realističen direktor ne sprejema tujih bolnikov ne glede na proste zmogljivosti in izgube, saj ve, da ga izgube ne bodo stale položaja, politični škandal pa bi ga. Ampak zdravstvo je v razvitem svetu ena od najbolj ekspanzivnih gospodarskih dejavnosti z velikim razvojnim potencialom zaradi starajočega prebivalstva ter s kakovostnimi in stabilnimi zaposlitvami, ki jih ne ogroža poceni delovna sila v Indiji ali na Kitajskem. To vedo vsi okoli nas, zato v obdobju, ko vedno več industrijskih proizvodov izdelajo tovarniški roboti, v razviti Evropi gradijo klinike in rehabilitacijske centre, jih opremljajo, zaposlujejo, oglašujejo.
Svoje bolnišnice bomo v maniji političnih floskul, ozkega in bedastega varčevanja privedli v stanje svojih železnic in cest, slovenski bolniki pa bomo z iskanjem boljših storitev v tujini vedno bolj podpirali zdravstvene zaposlitve zunaj naših meja.
Kaj bodo delali naši otroci? Če sem bil v svoji mladosti lahko vesel, da sem zaradi možnosti šolanja in zaposlitve Slovenec, ne Avstrijec, danes mladi Slovenci čutijo obratno. In to smo jim naredili vsi skupaj v zadnjih dvajsetih letih.
Revščina in politični avtizem
Skrčenje zdravstva v funkciji čim manjše proračunske porabe je tudi edina vizija, ki jo izkušeno oko lahko zazna v dejanjih trenutne zdravstvene politike. Družbenih razprav o tem pa tako ali tako ni mogoče voditi, saj v slogu svojega novodobnega političnega avtizma državljani nismo vredni normalnega ministra – politika, ki bi se čutil dolžnega in bi bil hkrati zmožen trikrat na leto sklicati tiskovno konferenco in na njej volivcem razumljivo in predstavljivo povedati, kaj bo uresničil čez pol leta, kaj čez leto in kaj do konca mandata.
Pa čeprav je najmanj polovica dela demokratičnega politika v tem, da zna voditi družbeni dialog in javno usklajevanje o večjih družbenih projektih. Ampak v Sloveniji se je nekako od ministra Čuferja naprej povsem uveljavil avtistični model političnega molčečneža, ki razen dveh splošnih stavkov ne pisne niti besede, na katero bi se bilo pozneje mogoče obesiti in preverjati njeno verodostojnost.
Politik s tako mučnimi in velikimi komunikacijskimi težavami, kot jih je imel minister Čufer, bi v normalni demokraciji odletel v dveh tednih, ker pač ne opravlja ene od temeljnih političnih funkcij.
Zato v Sloveniji tisti, ki avtistično molči, še danes ne deluje kot nebogljen bebček, ampak nasprotno – molk je za Slovence simbol demonične moči tistih, ki jim ni treba govoriti, ampak le občasno na skrivaj kaj prišepnejo – njihov šepet pa se do zadnje pike uresniči. Zato smo, bolj ko je minister Čufer molčal, bolj verjeli v njegovo sposobnost, podobno kot smo nekoč verjeli molku Drnovška in Potočnika in molku svojih skrivnostnih bankirjev in privatizatorjev ...
Manj ko te slišijo in vidijo, večji in lepši se jim zdiš
Nesamozavestni državljani, obsedeni z željo po močnih voditeljih, najbolj cenijo tiste, ki molčijo ali vsaj nič ne povedo. Manj ko te slišijo in vidijo, večji in lepši se jim zdiš.
Nekako v obdobju propadanja vlade Alenke Bratušek je slovenska politična srenja množično prepoznala uspeh strategije političnega avtizma, ki ga je tako eksplicitno in za nepoučenega opazovalca naravnost nebogljeno zganjal minister Čufer. S konstituiranjem nove vlade sta zato politični molk in ignoranca javnosti postala novo in splošno pravilo politične mode in uspeha.
Pozicija in opozicija, zdaj vsi vedo in so prepričani, da je za uspeh v slovenski politiki dandanes treba molčati, ker le kdor molči, tisočim Slovencem odgovori in ugodi. Zato tudi mediji po 100 dneh vladanja SMC pravzaprav niso vedeli, kaj sploh povedati o vladi, ker ni bilo kaj povedati. Kot ni bilo kaj povedati tudi o opoziciji.
Le Luka Mesec ni dojel Čuferjevega avtističnega nauka, zato 89 parov parlamentarnih oči že nekaj mesecev vsak dan živčno strmi vanj v pričakovanju, kdaj bo treščilo v njegovo pričesko. Ko se bo dogodilo pričakovano, bodo v parlamentu le še neslišno migetale glasovalne luči, občasno pa bo zazvenelo tudi kakšno godalo, ki ga bo iz bližnje operne hiše prinesel glasbenik, da bi ga pred začetkom predstave v miru uglasil.
