Petek, 29. 9. 2023, 22.17
7 mesecev
Nina Gaspari: Med kostanji in klančinami
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,99
Naša družba ima težavo s solidarnostjo in odnosom do šibkejših. Če prihodnjih nekaj mesecev ne bomo izkoristili za postavitev smeri, ki bo vključevala spodobnejši odnos do narave in ljudi, nas ne čaka nič dobrega.
Konec lanskega leta sem bila kot govorka povabljena na dogodek, ki se je odvijal v gledališču v prestolnici. Na odru je čakalo osem stolov, še dve mesti pa sta bili pripravljeni za govorki, ki sta bili na invalidskih vozičkih.
Že vhod v zgradbo je dal jasno vedeti, da invalidi kot gostje ali nastopajoči v tej stavbi niso predvideni. Do vhoda so govorki ločile visoke stopnice, ob katerih ni bilo klančine. Mimo stolov se je v dvorani vila ozka stopničasta pot. Na koncu te poti je stal oder, dostop nanj pa je bil spet možen le po stopnicah, ki so stale na vsaki strani odra.
Zgroženo sem ju opazovala, kako sta mirno počakali na nekaj močnih rok, ki so ju skupaj z vozičkoma dvignile in odnesle do zanju predvidenega mesta na odru. Del poti so premagali celo s pomočjo široke deske, na katero so ju zapeljali. Njun izraz na obrazu je pokazal, da se jima to ne dogaja prvič in da sta podobnih situacij vajeni.
Drama s prenovo ljubljanske drame
Dober teden kasneje sem sodelovala pri projektu Miza za vsakogar, kjer sem v sklopih pogovorov na temo pomena družbenega vključevanja vseh skupin v javno življenje s predstavniki manjšin govorila o njihovih izzivih pri vključevanju v družabno življenje.
Najprej sem gostila predstavnico Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS), ki združuje 118 tisoč članic in članov z različnimi stopnjami invalidnosti.
Ljubljanska Drama pred prenovo
Med pogovorom sem sogovornici opisala gledališko izkušnjo. Nasmehnila se je in mi kot odgovor na mojo iztočnico zaupala, kako pogosti so podobni primeri v praksi. Tudi ko danes načrtujejo novogradnje ali obnove obstoječih zgradb.
V dneh, ko sem se čudila neurejenemu dostopu do gledališča, so bili predstavniki NSIOS namreč na sestanku v SNG Drama Ljubljana, kjer so se pogovarjali o možnosti koriščenja ugodnosti in popustov, ki so v sklopu evropske kartice za invalide na voljo njihovim članom in članicam.
Med pogovorom, ki je objavljen tudi v 160. epizodi mojega podcasta, so jim predstavniki ljubljanske Drame pokazali tudi načrt prenove te kulturne inštitucije, ki je zadnje mesece slovensko javnost razburjala predvsem zaradi padlega kostanja.
Predstavniki NSIOS so takoj opazili, da v načrtu prenove novega vhoda v ljubljansko Dramo ni dostopa za invalide na vozičku. Sogovornike so na to opozorili in pred koncem sestanka so le prejeli obljubo, da bo to urejeno.
Odnos do šibkejših
Ko sem razmišljala o vsebini današnje kolumne, sem pomislila na naš odnos do šibkejših. Zgoraj opisani primer je lep pokazatelj tega, kako naša družba dojema šibkejše in ranljive dele družbe in kakšen odnos ima do njih.
Če je le možno, pogledamo stran. Z obližem zakrpamo najbolj kričeče težave. Ko se obliž odlepi, pa se vedemo presenečeno, prelagamo odgovornost na druge in se, če se le da, še enkrat obrnemo stran. In tako se vrti začarani krog. Iz leta v leto. Iz desetletja v desetletje.
Invalidi so največja manjšina v naši družbi. Vsakodnevno se srečujejo z ovirami, ki jim otežujejo ali povsem onemogočajo dostop do prostorov, namenjenih javnemu življenju. Delu življenja, ki je za nas, neinvalide, nekaj povsem samoumevnega.
Zdi se, da se je v ozadju prenove odvijala prava drama, a ljubljanska Drama, ki je zaradi kostanja ob skorajšnjem začetku prenove najbolj razburila javnost, še zdaleč ni osamljeni primer.
Invalidi na vozičku v slovenski parlament vstopajo skozi zadnja vrata. V predsedniški palači, kjer je dostop zanje sicer urejen skozi glavni vhod, se ne morejo udeležiti sprejemov in pogostitev, saj ti potekajo v delu stavbe brez dostopa zanje.
Pred nekaj dnevi sem na sprehodu po prestolnici zavila tudi do SNG Drama in opazila, kako nekaj metrov od predvidenega vhoda v prenovljeno zgradbo arheologi z lasersko osredotočenostjo in spoštovanjem pregledujejo pravkar najdene ostanke iz (verjetno) rimskega obdobja.
Nisem se uspela znebiti misli, kako lepo bi bilo, če bi sodobni načrtovalci podobno spoštovanje pokazali tudi ob pripravljanju načrtov za sodobne gradnje in prenove. Težko sicer razumem, kako je možno, da so šli načrti prenove Drame v več letih skozi številne pare rok in oči, pa nihče ni opazil ali pomislil na to, da za osebe na invalidskem vozičku ni predvidenega dostopa.
Odnos do narave
Na drugi strani prenova ljubljanske Drame kaže tudi na naš odnos do narave, na katero gledamo podobno kot na ranljive skupine družbe. Narava je tu. Samoumevna in na voljo, da jo izkoristimo. Znova in znova.
Narava je v naših očeh šibka. Tiho sprejema naše udarce, dokler nam jih ne vrne. Z dvojno močjo. Lanski požari in letošnje poplave so nas, upam, vsaj malo predramili.
Ob navdihujoči solidarnosti, ki nas je zajela in za katero si želim, da bi ostala in se zlila v vse pore naše družbe, je na dan prihajala tudi pereča realnost našega odnosa do narave. Ta odnos se je pokazal ob pogledu na nešteta odlagališča smeti ter zakopane akumulatorje, po katerih so desetletja hodili Korošci in Korošice in se na njih igrali otroci.
Po katastrofalnih avgustovskih poplavah so ostali kupi odpadkov, voda pa je razkrila tudi številna "pozabljena" črna odlagališča.
Kakšen je načrt in kam gremo?
In potem so tu še naši izvoljeni odločevalci in njihov odnos do nas, volivk in volivcev.
Sporočila, ki v zadnjih dneh prihajajo iz njihovih vrst, mi ne dajo miru. Občutek imam, da živimo na dveh planetih in da izvoljeni predstavniki ljudstva nimajo pravega stika z realnostjo.
Predvsem pa ne morem izgubiti občutka, da nihče nima načrta in ne razmišlja o smeri, v katero gremo. Zato me ne čudi, da ob opozarjanju na vsakodnevne prometne kolapse dobimo vabilo, naj uporabljamo javni promet. Saj veste, tistega, ki vsak dan pridela ure in ure zamud.
Tisti srečneži, med katere štejem tudi sebe in ki živimo ob eni glavnih vpadnic v prestolnico, širine problematike javnega in zasebnega prevoza ne poznamo. En skok na družbena omrežja vsakemu pokaže kruto realnost, ki jo doživljajo tako tisti, ki se v kolonah vozil po naših cestah vozijo v službo in iz nje, kot seveda tisti, ki čakajo na vlak, ki zamuja, ga ni, je prišel prej ali je obstal sredi začrtane poti, potniki pa so na njem ostali ujeti.
Gre torej za še en obliž, ki bo nadomestil obljubljena vlaganja v infrastrukturo, ki naj bi izboljšala javni promet. Kot naj bi vlaganja v infrastrukturo prinesla težko pričakovana stanovanja, ki si jih bodo tisti, ki vsak dan ure in ure preživijo v zastojih, sploh lahko privoščili.
Da so težave na področju železniškega prometa resnično velike, je ta teden pokazala tudi odločitev avstrijskih železnic, ki so zaradi prepogostih zamud slovenskega železniškega prometa ukinile neposredno povezavo med Ljubljano in Dunajem ter Ljubljano in Frankfurtom.
Če imamo v naši državi kakšen izziv, je ta zagotovo načrtovanje, kontinuiteta vodenja projektov in širok pogled na smer, ki si jo začrtamo.
Naš svet se manjša
Katastrofalne poplave bi lahko bile odlična priložnost za novo postavljen načrt, ki bo vključeval dolgoročno postavljeno smer in vse dele naše družbe. Načrt, ki nas bo naučil bolj zdravega in spodobnejšega odnosa do šibkejših v družbi in nenazadnje do narave, s katero se tako radi pohvalimo.
Skrbi me, da bomo na koncu ponovno izbrali obliž.
Da bomo še naprej svoj dragoceni čas izgubljali na preobremenjenih cestah. Da še naprej s poštenim delom ne bomo prišli do lastnega doma, čeprav lahko plačujemo naraščajoče najemnine, ki krepko presegajo obroke kreditov, ki nam jih banke (če sploh) odobrijo.
Da bomo med vsakodnevnim prepiranjem prezrli bizarne odločitve, ki posegajo v dostojno življenje najšibkejših med nami in njihov dostop do javnega življenja.
In da se bomo na koncu skupaj znašli na zaprašenem in neosvetljenem zadnjem vhodu, kjer bomo čakali na močnejše roke, ki nas bodo dvignile do tistega mesta, ki se nam je nekoč zdelo samoumevno.
Kolumnistka Siola Nina Gaspari
