Nazaj v prihodnost

S pomočjo družabnih omrežij sem se zadnjič spomnila na film Nazaj v prihodnost, ki je bil včasih redni del repertoarja naših televizijskih postaj, kot na primer Policijska akademija, pa Beethoven in Sam doma. Z izjemo, da je bil Nazaj v prihodnost dejansko kul, tako kot Goonies in The Breakfast Club. Vsi letnik 1985. Še malo, pa bo trideset let od tega. V resnici sem takrat komaj vedela zase, a vseeno. Po družabnih omrežjih kroži fotografija, na kateri je datum potovanja Doca Browna in Martyja v drugem delu franšize nastavljen na prav preteklo sredo, 21. junija. V resnici sta filmska popotnika v času ta datum nastavila na leto 2015, internet pa se je znova izkazal za sicer zelo ploden vir informacij, a pogosto nezanesljiv. A vendar – skoraj smo že prišli do tistega trenutka iz filmske prihodnosti. Leta 1989, ko so posneli drugi del, se je moralo leto 2015 zdeti kot prava mala znanstvena fantastika. Že samo tista dvojka na prvem mestu lestvice je bila nekako nerealna. Kot otroku se mi je leto 2015 ali karkoli, kar se začne z dvojko, zdelo svetlobna leta stran. Skoraj nemogoče. Nič čudnega ni, da so v filmu ljudi iz prihodnosti postavili na lebdeče skejte, po zraku so "vozili" tudi avtomobili, hrana je bila pripravljena v rekordnem času in nasploh je bilo največji napredek mogoče zaznati pri mobilnosti in prihranku časa ob vsakdanjih opravkih. Le kdo bi si leta 1985, pred množičnim razmahom interneta, lahko mislil, da bodo največjo hitrost pravzaprav doživele informacije in komunikacije? Da bo v stoletju brez revolucij prava revolucija komunikacijska.

Tudi če bi film skočil v realno različico prihodnosti, bi imel veliko videti in pokazati. Morda res nimamo letečih avtomobilov, a zasloni na dotik, elektronske knjige in piskajoče avtomatske blagajne bi bile verjetno vseeno dovolj impresivne. Predstavljam si, da bi bila ena od najbolj nenavadnih sprememb, pa čeprav mogoče ne najbolj očitnih, priklopljenost na slušalke in zaslone. Ljudje, ki po ulici hodijo z nosom v mobitelu in z ušesi, opremljenimi s slušalkami. Kot tri modre opice. Tihi, gluhi, slepi.

Če ni na internetu, potem ne obstaja. Tudi če gre za revolucijo. Protesti se danes začnejo na družabnih omrežjih, ki v tem primeru morda res opravljajo tudi funkcijo družbenih omrežij (sicer vztrajam pri tem, da so družabna, ne družbena) in se potem širijo v "resnično življenje". Ali pa tudi ne. Na Facebooku ustanoviti kakšno skupino, ki se bori proti čemurkoli že, uporabi rdečih nogavic ali za centimeter previsokim stolom na avtobusih, res ni težko, tako kot ni težko serijsko podpisovati spletnih peticij. Le malo teh akcij se obdrži tudi v fazi, ko nehajo biti priročne, nekje varno v dosegu našega območja ugodja, a vendar bi bilo zelo podcenjujoče, če bi za neresne označili kar vse po vrsti. So izjeme. Ljudje se bodo vedno organizirali na čim bolj priročne načine in v 21. stoletju to pač pomeni z uporabo družabnih omrežij. So zato protesti, kot je Occupy Wall Street ali gibanje arabska pomlad, kaj manj vidni, njihovi glasovi kaj manj slišni?

Ciniki bi rekli, da ja. Da izjema potrjuje pravilo ali nekaj takega. Klikniti "všeč mi je" ali uporabiti pravi hashtag na Twitterju ni težko in čez pet minut lahko obsijan z modrikasto svetlobo zaslona že pozabiš na vse skupaj. Težava nastane pri akciji v vsakdanjem življenju, a izjem ne gre podcenjevati. Očitno. Včasih smo pač viseli za šankom in se pritoževali nad politiko, danes lahko to počnemo na spletu, ki se je spremenil v en velik Speakers' Corner. Recimo. Včasih med šankom in komentarji pod novicami res ni razlike; je kot nekakšno potovanje v preteklost, še posebej ob aktualnih temah, ki so pravzaprav privlečene iz zgodovine. Preteklo je aktualno. Kot nekakšno diametralno nasprotje napredka, ki je spremenil način komunikacije v 21. stoletju. Krojenje za nazaj bi bilo z DeLoreanom (avtom, ki je bil v filmih Nazaj v prihodnost predelan v časovni stroj) veliko lažje izvedljivo, ampak tudi brez tega pri nas redno in najraje potujemo nazaj v preteklost. Ne tako tihi, a vseeno gluhi in slepi. Kdaj gremo pa nazaj v prihodnost?

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.