Napoleon se vrača!

Ima skoraj petdeset let mlajšo partnerico, obožuje nogomet tako globoko, da si je kar kupil klub, rad pripoveduje šale, spada med najbogatejše Zemljane in tako v gospodarstvu kot v politiki je dosegel skoraj vse. Dejansko vsak moški na planetu mu lahko zavida, a si tega ne upa povedati na glas, ker bi izpadel precej politično nekorekten. Silvio Berlusconi bo verjetno po tem, ko je najavil ponovno neposredno angažiranje na naslednjih italijanskih volitvah, v prihajajočih mesecih padel pod neusmiljeno sekiro verjetno izvožene slovenske "faušije". Po tistem, ko je Monti moral predati odstop zaradi umaknitve parlamentarne podpore Ljudstva svobode, vse kaže, da gre Italija spet na pot manjše politične enotnosti. Marca levica zelo verjetno ne bo zmagala, desnica ne bo zmagala, center ne bo zmagal. In na koncu, kot vedno, bodo vsi zmagovalci. Vse, kar je na prvi pogled protislovno, ima pri sosedih veliko verjetnost, da se bo uresničilo. Vsi mu zavidajo, a nihče si ga ne želi v bližini. Angela Merkel, Francois Holland, Barack Hussein Obama in papež Benedikt XVI. bi lahko predstavljali neformalno skupino zarotnikov proti vrnitvi Berlusconija v politično areno oziroma na čelo italijanske vlade. Iz ozadja manevrirajo na vse možne načine, da bi ga ustavili. Istočasno pa si je seveda izredno težko predstavljati Maria Montija na odru sredi trga, polnega ljudi, ki nagovarja množico potencialnih volivcev in populistično preoblikuje svojo akademsko italijanščino. Na polotoku sredi Sredozemlja se bije nova vojna za oblast, ki je lahko posredno zelo pomembna za celotno Evropo. Zato voditelji različnih držav že na samem začetku poskušajo vplivati na igro. Na zadnji sestanek Evropske ljudske stranke je bil povabljen celo Monti! Smernice proti Berlusconiju so močne. Dejansko je tarča popolnoma enake diskvalifikacije, ki je je bil deležen majhen, nadut Napoleon zaradi pomanjkanja svoje legitimnosti. Tako kot Napoleon ni izhajal iz starih kraljevih družin, tako Berlusconi ne izhaja iz priznanih političnih krogov, ki držijo zase moč in nadzor nad staro celino. Tako kot se je Napoleon poskušal prebiti v visoko aristokracijo prek družinskih porok, se je Berlusconi na političnem terenu poskušal uveljaviti z marketinškimi pristopi. Prvi je končal avanturo na planoti pred Brusljem. Bo drugi končal na stezicah pred Berlinom? Težko reči. Vodja italijanske desnice zadnjih dvajsetih let je stari lisjak in je vedno našel način za preživetje. Montiju je že ponudil možnost, da vodi koalicijo desnosredinskih strank z njegovo podporo, vendar je zelo malo verjetno, da lahko nekdanji evropski komisar sprejme ponudbo tistega, ki je miniral njegovo vlado in je istočasno najostrejši kritik davčnih ukrepov zadnjega obdobja. Bolj verjetno je, da bo Monti – ki ne more kandidirati na volitvah zaradi že podeljenega dosmrtnega senatorstva republike – zagotovil zunanjo podporo sredinskemu političnemu gibanju pod vodstvom šefa Ferrarija Luce Cordera di Montezzemola, ki skupaj s starimi krščanskimi demokrati v Italiji poskuša oblikovati tako imenovano tretjo pot. Po tem, ko so nekdanji komunisti (stranka demokratov) – po padcu berlinskega zidu – in Berlusconi poskušali uveljaviti bipolarizem, kjer bi se dva jasno opredeljena bloka različnih strank na volitvah spopadala za večino v parlamentu (malo v šali bi lahko rekli, da so slovenizirali Italijo), je zdaj napočil čas, ko so Italijani načeloma pripravljeni za vrnitev v "večpolarni sistem", ki je antropološko bolj pisan na kožo Italijanov in v katerem bolj štejejo stranke in njihovo združevanje po volitvah. Evropski kolegi delajo proti njemu, mednarodni trgi mu jasno nasprotujejo, notranje ankete mu ne kažejo najbolje, vendar Berlusconi pozna italijansko dušo. Je marketinški strokovnjak. Je izkušen igralec političnega šaha in mu ne bi prehitro prepisal Sant Elene. Mogoče pa je bilo srečanje med Montijem in Berlusconijem na zasedanju Evropske ljudske stranke le pripravljen dogodek za prve skupne pogovore pod pokroviteljstvom največje celinske politične skupine!