Najbolj dobrosrčen narod na svetu

Mar bi se zgledoval po dr. Trstenjaku in njegovih knjigah o Slovencih kot najbolj poštenem narodu na svetu. Četudi jih imam za čiste traparije, že kar blodnje (in ja, ko sem primerjal posamezne izdaje in razlike med njimi, so mi vzbudile gnus), so seveda dosegle cilj – kdo ne bi rad slišal, da je najbolj pošten? Najbolj priden? Najbolj ... najbolj.

Rekel sem si, naj poskusim znova – kaj, če bi od zdaj namesto ogledala pisal optimistične, vesele kolumne, v katerih bi končno ustregel občinstvu? Našel bi neko lastnost in jo tako napihnil, da bi bili z njo prvi na svetu. Vse drugo je za nas premalo.

Pomoč nesrečnikom

Na nastopih me dostikrat vprašajo, katera je nedvomno dobra plat slovenstva in do zdaj nisem ugotovil ničesar, kar bi izstopalo iz teorije. Egalitarne skupnosti so silno občutljive na odstopanja. Tistega, ki krene navzgor, res hitro uničijo, a takoj pomagajo tistim, ki krenejo navzdol (nabiralne akcije, prispevki ...). Lepo, ne?

Ni pa dovolj, da bi bili v tem najboljši na svetu.

Res ne?

Dobrota na osebni ravni

Med brskanjem po zapiskih sem našel naslednji citat:

"Na Vodnikovi za Bežigradom danes zaman iščemo sledi podjetja ProHolding, ki ga januarja 2006 ustanovi Tomaž Jeršič, takrat državni sekretar, desna roka gospodarskega ministra Vizjaka. Otipljivo sled pa Jeršič pusti v NLB. Dobi več kot 9 milijonski kredit brez enega samega evra zavarovanja." (A Kanal, Svet, 5. 9. 2012)

Všeč mi je ta preprostost, že zenovska v svojem minimalizmu. Nekdo potrebuje milijone, pride na banko, reče: "Ejga, rab'm!" in – bong – pade na mizo torba z milijoni: "Na, t'le maš!".

Še isti zvečer sem gledal italijanski film, v katerem junak pride na banko, joka in stoka referentu, s katerim se poznata že vse življenje, naj mu odobri kredit za neprimerno manjši znesek in ko ga dobi in ne more odplačati prvega obroka, se nadenj sproži uničujoči plaz.

NLB je razdelila podobnih kreditov na milijarde. Državljani, torej ljudje dobrega srca, smo priskočili na pomoč in jih pokrili. Foto: Bor Slana

Slovenstvo je v mnogočem italijanski podobna mentaliteta, a kreditiranje poteka očitno povsem drugače. Italijani so iz nekaj sto jurjev slabega kredita naredili cel film. Američani bi za nekoga, ki banko olajša za devet milijonov, posneli megalomanski spektakel, pri nas pa nič – kot pisatelj vam povem, tu ni drame. Ni čudno, da slovenska literatura zunaj bolj slabo kotira: v deželi, kjer je vse mogoče in dosegljivo, ni ne napetosti in ne dramskih situacij.

Vse, kar je, je ena sama dobrota.

Tujci nas ne morejo razumeti. Spodleti jim zato, ker smo najbolj dobrosrčen narod na svetu.

Dodatne prednosti

NLB je razdelila podobnih kreditov na milijarde. Državljani, torej ljudje dobrega srca, smo priskočili na pomoč in jih pokrili. A to še ni vse – ker nismo brali poimenskega seznama prejemnikov in odobriteljev, očitno ta sploh ne obstaja.

Predstavljam si, da so državljani hodili v banke in rekli, da bi potrebovali deset milijonov. Pa so referenti zavzdihnili: "Joj, ne, prosim, a lahko devet? Ker za deset moram že izpolniti tale formular! In potem bova na seznamu! Devetke pa imam že pakirane po torbah, vidite, tule so zložene v vrsti."

Dobri ljudje so jim ustregli.

Taki smo. Podobne dobrote so deležni tudi uradniki, ki se zmotijo oziroma zamudijo s svojim delom: "Krivcev za izgubljeno sladkorno tožbo, vredno 8,7 milijona evrov, ne bodo iskali (vir)".

Po spletu neprestano krožijo zarote, v katerih naj bi vas ljudje s priimki Rockefeller, Soros in Gates poskušali obrati za kak milijon – a to so znani ljudje, svetovno slavni. Lahko si jih predstavljam, da odkorakajo s torbico gotovine – ti naši nabiralci pa so totalni anonimusi, imena, za katera še nikoli niste slišali, kar pomeni, da slovenska dobrota ni diskriminatorna. Čista je ta naša bistra hči bank, ki se razliva v žepe pomoči potrebnim.

V Slovensko industrijo jekla smo vložili več sto milijonov evrov, podjetje pa smo prodali za 105 milijonov. Takratni minister za gospodarstvo Andrej Vizjak je dejal, da država podjetju dodaja vrednost. Foto: Matej Povše

Jeklo in banke

Z drobnega, tako rekoč osebnega gospodarstva, se premaknimo na višjo, kar državno raven. Dva primera sem si pribeležil že pred časom (vir):

Takole, recimo, smo prodajali Slovensko industrijo jekla:

1. najprej je država vložila v sanacijo 480 milijonov evrov,

2. potem so leta 1998 izdali še obveznice, ki zapadejo 2023 (te bomo torej šele plačali), približno 250 milijonov (vir),

3. nato se je zgodil velik poslovni uspeh, polovico Slovenske industrije jekla je vlada prodala Rusom za 105 milijonov. Minister za gospodarstvo Andrej Vizjak je poudaril, da ne gre za prodajo, marveč država podjetju "dodaja vrednost". (vir)

Prodali smo tudi NKBM:

1. "V letu 2012 jo je država prvič dokapitalizirala v višini 100 milijonov evrov",

2. sledila je še dokapitalizacija v "višini 870 milijonov evrov"

3. in "prenos sredstev na DUTB v višini 1149 milijonov evrov (v nominalni vrednosti)" (če prav razumem, bomo to šele plačali, vsaj delno, če ne večinoma) (vir)

4. končno je sledila prodaja za 250 milijonov (vir) oziroma za 100, če upoštevate jamstva razlaščencem (vir).

Minister Mramor je zgornjo računico komentiral takole: "Boljše novice v tem trenutku za Slovenijo ne bi mogli najti." (vir). Na prvi pogled izjava nima smisla: daš nekaj milijard, da dobiš sto milijonov? Da, če meriš v denarju! A če meriš v dobroti, gre za veliko zmago.

Ekonomija dobrote

Eden glavnih argumentov za odcepitev Slovenije je bil tale: "Denar nam odteka na jug!" Čistuni so nam očitali dobroto, ki smo jo izkazovali drugim delom Jugoslavije, da so lahko kupovali naše izdelke. Me veseli, da je samostojna Slovenija duhovno napredovala. Poznejši posli na Balkanu kažejo puhtenje denarja v dobra dela, brez kupovanja izdelkov.

Obenem smo svojo dobrodelnost razširili praktično na ves svet. Pade cena nafte in plina, Rusija potrebuje pomoč, že priskočimo. Nabiralnik v davčni oazi sameva, poštarji so že pozabili nanj – že hitimo pomagat. Ameriški investicijski sklad brezposelno vrti prste, že drvimo.

In tako dalje.

Porečete: ah, Mazzini, našel si dva primera in zdaj delaš pravilo.

Skočimo v turistične vode, prav tako so polne dobrote. Kako bi drugače kot dobro delo imenovali dejstvo, da v prenovo hotela Kempinski vložite 108 milijonov (vir) in ga prodate za 25 (vir)? Rimske terme prenovite za 48,5 milijona (vir) in jih hitro prodate za 8,5 (vir)?

Lahko pa kar zaprete štacuno, le prej pokrijete zgubo. Takole, recimo: "Za Probanko bo vlada dala poroštvo v višini 490 milijonov evrov, za Factor banko pa v višini 540 milijonov evrov." (vir)

Adria Airways je dobila 3,1 milijona, da je bila prodana za sto jurjev (vir) novemu lastniku, ki ima kar "25 tisoč evrov ustanovnega kapitala" (vir).

Bo Izet Rastoder (desno) Stožice kupil z več kot 80-odstotnim popustom?

Stožice prodajajo ta trenutek: "Trenutno ima DUTB za več kot 84 milijonov evrov terjatev do Grepa. Drugi dve banki upnici sta bili SID banka in Gorenjska banka, ki sta imeli skupaj za 15 milijonov evrov terjatev. [...] Po ceni, ki jo je Rastoder ponudil trem bankam, bi zanje plačal le okoli 15 milijonov evrov, kar pomeni, da bi jih odkupil z več kot 80-odstotnim popustom." (vir)

Če se vam ljubi računati, greste lahko mirno seštevat dobroto, ki je šla v podjetja, kot so Mura, Cimos, Elan ... in potem preverite, za koliko so bila prodana ali pa počakate, da bodo.

In tako dalje in dalje, sama dobrota.

Tudi uradno, veste. Poglejte le slogane tako imenovane slabe banke: "iz slabega v dobro" ter "za skupno dobro" (vir). Dvakratna dobrota, torej.

Če še niste prepričani: seštejte znesek vseh dokapitalizacij NLB (če me spomin ne vara, je bila prva že leta 1993, takrat imenovana še sanacija (beseda, ki naj bi označevala nekaj dokončnega, zato so jo uporabili le prvič)). Zapišite si vsoto na zelo dolg listek in primerjajte številko s tisto, za katero bo prodana. Zna biti, da bo šlo za krono dobrote.

Bing mora biti zelo vesel človek.

Krivda, naša velika krivda

Kljub optimizmu ne morem zamolčati črnega trenutka v naši zgodovini, ko je dobrota za hip odpovedala. Imeli smo velikega poslovneža, Igorja Bavčarja, čigar podjetje je uspešno živelo, saj je generiralo "stabilen denarni tok iz bančnih posojil" in ko so ta ugasnila, je kar propadlo (vir).

Nauk zgodbe je le ta: naša dobrota ne sme niti pomežikniti, neprestano mora biti na voljo in na preži! Za trenutek nehamo dajati in že uničimo sposobnega poslovneža! Finančni minister torej nujno mora dobivati dodatek na pripravljenost.

Na srečo vse obtožbe proti gospodu Bavčarju kmalu zastarajo in spet se bo lahko priključil ob našo dobroto in še veliko dosegel.

Druga Švica

Kadar omenim Švico, se vedno najde vsaj nekaj komentatorjev, ki zapišejo, da je Švicarjem lahko, saj jim tujci denar nosijo kar sami. Lahko se jim je delati pomembne! Res je, a naj vas še dodatno razveselim: katera država je pomembnejša, tista, kamor denar nosijo, ali tista, iz katere ga odnašajo? Če je Švica cilj, smo mi vir in zato neprimerno bolj pomembni za svetovno gospodarstvo od tistih hribovcev.

Sistem dobrote, ki smo ga zgradili, poganja kapitalizem tak, kot je, in s tem preprečuje revolucije.

Bravo mi, varuhi svetovnega miru.

Dobrota slovenskega zdravstva

Spet nazaj na lokalno raven. Poglejmo droban in malenkosten primer iz slovenskega zdravstva, ki je brez upoštevanja dobrote videti povsem brezumen:

1. zdravstveni sistem nakupi zelo drage naprave za slikanje z magnetno resonanco.

2. Zavarovalnica odobri, recimo, tisoč slikanj na leto.

3. Zna se zgoditi, da je število porabljeno že septembra ali še prej. Torej naprave do konca leta nekaj mesecev mirujejo.

4. Ker pa se lahko zgodi kaj nujnega, mora zraven njih sedeti operater in prebirati časopise. Verjetno v treh izmenah, torej tri plače na dan.

5. Ker naprave mirujejo, se med pacienti naredi grozotna čakalna vrsta, recimo za celo leto čakanja.

6. Ljudje so na bolniških, v bolečinah, delovno manj ali sploh nesposobni.

7. Ko tako dolga čakalna vrsta preseže evropska pravila, gredo bolniki lahko na slikanje v kakšno drugo državo, recimo Hrvaško, Italijo, Avstrijo.

8. Slovenska zavarovalnica mora bolnikom strošek povrniti.

9. Tuji ponudniki zdravstvenih storitev imajo zato toliko denarja, da lahko z reklamami polepijo pol Slovenije.

Za naša dobra dela najemamo kredite. To je edini način, da damo in hkrati tudi imamo. Slovenija je torej dejansko postala svetilnik Evrope, le na baterije. Foto: Thinkstock

Če se v ta sistem poglabljate še tako dolgo in globoko, nič vam ne bo jasno, dokler ne upoštevate dobrote, ki kar prekipeva:

1. dobroto do proizvajalcev naprav, saj smo kupili nekaj, česar ne bomo neprestano potrebovali (pa so bile naprave narejene v ta namen). Tako, recimo, delata dve polovični čas, namesto da bi ena sama obratovala neprestano.

2. Dobroto do naprav, da lahko počivajo tudi po več mesecev.

3. Dobroto do njihovih operaterjev, ki lahko tudi nekaj mesecev mirno berejo in dremajo za polno plačo.

4. Dobroto do čakajočih pacientov, ki jim ni treba hoditi v službo in dobivajo bolniško nadomestilo.

5. Dobroto do sosednjih držav, ki so kupile iste naprave, le da jih neprestano uporabljajo in zaračunavajo našim pacientom.

6. Dobroto do pacientov, ki jim povrnemo denar.

7. Dobroto do slovenskih ponudnikov oglasnih panojev, na katere tujci lepijo reklame za svoje storitve.

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je tak dobrotnik, da mu nikakor ne smemo ustanoviti konkurenta, saj bi ta lahko prinesel znižanje naših humanitarnih standardov.

Vzgajanje dobrote

Najbolj všeč mi je, da nismo pozabili lastnim potomcem privzgojiti naših vrednot. Če gledate podatke o varčevanju prebivalstva, nam ne kaže slabo. Osebno varčevanje celo raste (vir). Kar pomeni, da si kljub rekordni dobrosrčnosti še vedno ne trgamo od ust, vsaj statistično ne. Kako je to mogoče?

Za naša dobra dela najemamo kredite. To je edini način, da damo in hkrati tudi imamo. Slovenija je torej dejansko postala svetilnik Evrope, le na baterije.

Nekaj izvorno krščanskega je v naši dobroti: udarijo nas po bančni kartici, mi pa nastavimo še drugo, kreditno.

Res pa je, da s krediti trošimo denar naših otrok, vnukov in verjetno že pravnukov. Kar pomeni, da jih tako rekoč rodimo v naše vrednote, saj bodo tudi sami morali jemati kredite in s tem smo jih naredili sebi podobne, kar je največji dosežek starševstva, mar ne?

Tudi oni bodo zato dobroto svojim potomcem polagali že v zibko (če bo denar zanjo, drugače bodo pač pogrnili kuhinjsko krpo čez linolej na tleh).

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.