Milan Kučan in demografija

In to kljub temu da je jesenski opciji v zadnjih letih, še posebej pa ob zadnjih volitvah, najbrž naredil več škode kot koristi. No, saj ni čisto sam kriv, dobri kandidati za predsednika vlade pač ne rastejo na drevesih. In očitno tudi na magistratu ne. Je pa res, da bi človek pričakoval, da bo mož njegovih izkušenj malce bolje ocenil, ali ima v rokah material, iz katerega je mogoče narediti kaj resnega. Ne nazadnje ni le brez večjih prask preživel propad družbenega sistema, v katerem je uspel, ampak je v novem celo ohranil eno pomembnih vlog.

In pri tem nikakor ni edini, samo najbolj izpostavljen in najvplivnejši je. Nasploh so volitve leta 2008 na površje, v neposredno bližino središč odločanja, pripeljale nekaj bizarnih likov, za katere bi si nekako mislili, da so se izgubili v labirintih časa in družbenih sprememb. Nedvomno na moč čuden fenomen, ob katerem se lahko malce naivnemu opazovalcu porodi nemajhno presenečenje zaradi zakonitosti politične demografije na Slovenskem.

Najvišjih politikov se lahko načeloma znebimo na tri načine. Prvi je ta, da sami objektivno ugotovijo, da je nastopil čas za slovo. Kar ni ravno pogost primer, še posebej v Sloveniji. Drugi je ta, da se jih ljudje naveličajo, ali jim kaj resno zamerijo. Kar ima bolj kratkoročne učinke. Samo pomislite, Borut Pahor je v komaj treh letih zavozil državo, pa se je manj kot en mesec po izvolitvi naslednika z dna vrnil na vrh lestvic priljubljenosti. Sveta preproščina! Tretji način pa je, da na neki točki postanejo preprosto prestari, da bi se jim še ljubilo bolj ali manj (ne)škodljivo vtikati v politiko. Preprosta demografija. Ali pa biologija.

A s politiki je hudič. Ne dajo se kar tako, celo demografiji in biologiji se uspešno upirajo. Kar je po svoje razumljivo, ne nazadnje gre po večini za ljudi, ki niso nikoli prav trdo fizično delali. Prej obratno. In ker se ukvarjajo s politiko, ki ima nekakšno magično privlačnost, motivacija ne pojenja. Tudi v primeru, ko so finančno preskrbljeni, na primer s kakšno predsedniško pokojnino ali zagotavljanjem lobističnih storitev. In če smo popolnoma iskreni, za otresati jezik in s svojimi domislicami, antipatijami, marginalijami in čudnimi interpretacijami zabavati javnost ni treba biti ravno v odlični telesni kondiciji. Samo čas in voljo je treba imeti. Kar nas lahko resno skrbi! Ali to pomeni, da odsluženih politikov sploh ni?!

Dober primer upiranja zakonom demografije in biologije je Joaquin Antonio Balaguer, dolgoletni večkratni predsednik Dominikanske republike, ki je umrl leta 2002. In to v 96. letu starosti, komaj dve leti po tem, ko je praktično slep in že precej slabo okreten neuspešno naskakoval svoj osmi predsedniški mandat. In še vedno prejel solidnih 23 odstotkov glasov …

Torej, ne veselite se prekmalu, Kučanov krog še ni "premagan". Tudi časa mu še ni zmanjkalo. A nič zato. Pred nami so pomembnejše naloge. Recimo spremeniti Slovenijo v družbo znanja in kreativnosti. Naloga za milijon dolarjev. To je precej pomembneje od boja s Kučani, Zemljariči in podobnimi liki. Če bomo uspešno opravili to nalogo, bo relikte preteklosti odplavilo samo po sebi.