"Mali se je obnašal, kot da očeta ni. Kot da ne obstaja."

Rojstvo – več nas je, bolje je

Tjašina sestrična je povila svojo prvorojenko. Moj brat jo še čaka, naš tretji je tudi na poti. Novo leto, novi začetki. Začetki v ljubezni so najlepši. Otroci so najlepši. Rojstva me veselijo. Ker obljubljajo čisto vse, kar nam je sicer dosegljivo le v sanjah. Vsak otrok je nova priložnost za svet, da zacveti. 

Življenje ali pet minut miru

Starši se pogosto pritožujemo nad tem, koliko časa nam vzamejo mali otroci. Kako nas povsem okupirajo, brez nas so čisto nemočni. Ponavadi ravno takrat, ko si želimo le pet minut tišine, nujno potrebujejo našo pozornost. Gre za življenje in smrt, se pravi, da se recimo ne morejo odločiti med legokockami ali pobarvanko. Življenjsko pomembne odločitve. 

Foto: Getty Images Kako bi porabil tistih pet minut miru, ki je ostal le velika želja še enega pustega in dolgega januarskega dne? Morda bi zaprl oči. Ali si pripravil večerjo, poslušal malo glasbe ali pogledal malo televizije. Vse, kar vem, je to, da nujno potrebujem teh pet minut. Ker bodo v resnici delovale kot vsaj tri ure. Pa mi niso usojene. Danes ne, včeraj tudi ne. Morda jutri, kdo ve.

To je bila moja edina želja za danes, teh pet minut. Dokler nisem bil priča prizoru, v katerem sta sodelovala mladi očka in njegov dveletni otrok. Očka se je na vsak način trudil, da bi dobil otrokovo pozornost, pa mu ni uspelo. Mali se je obnašal, kot da ga ni. Kot da ne obstaja. Kot da ne bi bil njegov oče. In ta oče je sčasoma obupal. Posvetil se je drugim, otroka je pustil pri miru, da se je naprej igral sam.

Ta očka malo več dela in je precej več zdoma. Verjetno ne vidi svojega otroka tako pogosto, kot bi si to želel. In otrok ga je kar odmislil. Ko sem prišel domov in sta obe mali takoj pritekli v moj objem, sem bil neskončno hvaležen. Tisto, kar me je še nekaj ur prej najbolj motilo, to nenehno iskanje pozornosti, mi je bilo zdaj najpomembnejše. Čeprav je težko, ker nas majhni otroci vseskozi potrebujejo, bo še veliko težje, ko nas čez nekaj let ne bodo več potrebovali. Zato moram uživati v tem trenutku. Užiti življenje. Otroci so najbolj »živa« živa bitja, kar jih je.

Smrt … ne predstavlja konca

Smrt nas vedno preseneti. Ne glede na to, v kako klavrnem stanju je tisti, ki je dočakal svoj konec. Rojstvo je pogosto pričakovano in skoraj vedno zaželeno. Smrt pa odlagamo do onemoglosti. Bežimo pred njo, kot da ne bi bila sestavni del življenja. Kot da ne bi bil to konec vseh. Tudi smrt babice me je močno presenetila, čeprav že dolgo časa ni bila prava. Ampak v meni vedno bo. Tista živahna in močna ženska, ki se ne boji življenja. In tudi ne smrti. TEBI: 

Mislim, da danes ni dan žalovanja. Prej bi si želela, da bi bil to dan, ko bi se vsi spomnili, kaj je za nas resnično pomembno. Človeka se ne spominjamo, ko ga ni več, ampak mu dajemo veljavo takrat, ko jo še lahko sprejme. Ko ga lahko objemamo. 

Njeno življenje je bilo težko, a polno. Polno otrok, veselja, žalosti, preizkušenj in ljubezni. Ljubezen se je množila in veliko nas, ki smo danes tukaj, smo živ dokaz, kako pomembna si bila. In naše življenje bi bilo tisočkrat bolj prazno, če te ne bi nikoli poznali. Ne želi, da redno obiskujemo njen grob.

Foto: Ana Kovač

Želi, da počnemo tisto, kar nas veseli. Spomin nanjo bomo ohranjali pri življenju tako, da bomo na travniku brali knjige, in ne tako, da bomo na grobu prižigali sveče. Veliko več bomo naredili tako, da se sprehodimo do studenca tam zgoraj nad njeno hišo. Da se igramo z otroki in da se smejemo samim sebi.

Če obstaja oseba, ki pooseblja ljudsko modrost, potem je bila to ona. Vse šole in knjige tega sveta te niso naučile toliko, kot si izvedel v enem sproščenem pogovoru z njo. Prepričan sem, da ji tudi te besede ne bi bile všeč, ampak zdaj se ne more več pritoževati. Vsi mi smo njena zapuščina in prepričan sem, da je zelo ponosna na nas.

Zanjo smo si bili vsi ljudje enaki. Nihče ni bil več ali manj vreden. Vsi smo krvavi pod kožo, vsi ljubimo in trpimo na svoj način. Bila je trmasta in odločna. Morda ji je to večkrat škodilo kot koristilo, ampak taka je bila, za nikogar se ni spreminjala. Večina njenih otrok, vnukov in pravnukov smo jo zadnjič videli na novega leta dan.

Foto: Matic Tomšič / Thinkstock

Vsa družina se je za vse večje praznike vračala k njej. In čeprav je bilo to v zadnjih nekaj letih zanjo precejšen napor, tega ni nikoli pokazala. Vse, kar je imela, je hotela dati drugim. Zanjo je bilo več kot dovolj, da je imela polno hišo, toplo peč in dobro knjigo. Vse drugo je bilo nepomembno. 

Življenje je včasih tako hecno. Tako veliko ti da in tako veliko vzame. Namesto da bi žalovali, ker te več ni, smo ti neskončno hvaležni za vse, kar si nam dala. Prepričan sem, da bi ti bilo tako mnogo bolj všeč. Njeno življenje je bilo težko, a polno. Mislim, da nisem dovolj močan, da bi lahko na svoja pleča prevzel vso bolečino, ki jo je ona brez težav prenašala naokoli. Ampak to je bila njena naloga. Da je bila dovolj močna za vse nas. Zdaj lahko mirno zadiha.

Ker je naredila vse in še več, da za njo prihajamo nove generacije, polne ljubezni do življenja. Hvala ti, mama, radi te imamo. Ker si in boš vedno z nami.

Rojstvu sledi življenje in temu smrt. V nekaterih kulturah tudi smrt slavijo, še posebej takrat, ko je človek živel polno življenje. Danes slavim. Vse. Otroke, ki so pravkar prišli na svet, tiste ljudi, ki nam osmišljajo življenje, in tiste, ki jih ni več, pa so bili nekoč za nas vse. Vse.