Le Roi est mort, vive le Roi*

Le Roi est mort, vive le Roi! Kralj je mrtev, naj živi kralj! Ta znana izjava ni bila mišljena kot šala in tudi ne gre za kak ponesrečen bistroumni nesmisel. S temi besedami so proti koncu srednjega veka začeli javno oznanjevati smrt in s tem konec vladavine starega kralja ter začetek vladavine naslednika. Prvič so jo uporabili leta 1422 ob smrti francoskega kralja Karla VI., ki ji je sledila vladavina Karla VII. Gre torej za idejo o nadaljevani vladavini linije, ki jo je običajno simbolizirala kraljevska kri. Vladavine, ki se naj ne bi nikoli končala. Morda se zdi, da je po medijsko pokriti kriminalistični akciji, ki je sledila dolgi vrsti informacij o zanimivem poslovanju ljubljanskega župana in njegovih "kompanjonov", njegova razmeroma kratka, komaj nekajmesečna, vladavina na jesenski strani političnega prostora končana. Le Roi est mort? Morda, četudi o tem ne moremo biti dokončno prepričani, ne nazadnje njegovi volivci nimajo ravno visokih moralnih idealov in kakega posebej izkazanega prepričanja o njegovi brezmadežnosti. Ga pač ne vidijo kot svetnika in jih to ne moti pretirano. Toda za največje domete morda vseeno ni več ustrezen. Bi pa bilo zelo zmotno misliti, da je jesenska stran zaradi tega dogajanja bistveno oslabljena, še posebej pa na srednji ali dolgi rok. Kje pa, slovenski volivci imajo dokazano precej kratek spomin, njihovega največjega premoženja, celotne medijske in institucionalne infrastrukture, pa se to dogajanje ni niti dotaknilo. Zoran Janković in njegova stranka Pozitivna Slovenija na dolgi rok za levico nista pomembna. Politične stranke in vedno novi obrazi so za jesensko opcijo zgolj tetrapak, nepomembna embalaža, ki jo odvržeš, ko je roba porabljena. Najprej je bil LDS, kar nekaj mandatov. Ko se je na videz neuničljiva stranka sesula pod težo lastnih napak, pokvarjenosti in sistemske korupcije, so izumili Zares, ki je plesal en nepopoln mandat. Pozitivna Slovenija je, to je bilo jasno od začetka, le še ena v dolgi vrsti metamorfoz. Kateri bo naslednji novi obraz levice, je zato razmeroma nepomembno. Bo to neizraziti in od naših problemov oddaljeni birokrat Janez Potočnik, ki se sprehaja po vrhovih lestvic priljubljenosti ravno zato, ker je neizrazit, oddaljen in ker se mu ni treba izrekati o realnih problemih v Sloveniji? Bo to kak instant lokalni šampion? Morda kaka ženska? Nepomembno, kdorkoli bo. Vive le Roi! A pozor, to je nepomembno tudi z vidika pomladnega bloka. Slovenska pomlad je lahko močna le, če dela na sebi, če gradi lastno izobraževalno, kadrovsko in komunikacijsko infrastrukturo, če je vpeta v mednarodna omrežja. Izjemno pomembno je, da si ne privošči iluzije, da je lahko močna zaradi šibkosti levice. *Kralj je mrtev, živel kralj.