Janez Janša
Petek, 11. 10. 2024, 22.04
2 meseca, 1 teden
Konec sveta, kot ga poznamo: nedogodek leta
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,52
Logar, Anže
Če bi sodili po številu znakov in času, ki so ga izstopu Anžeta Logarja iz SDS zadnje dni namenili slovenski mediji, bi lahko mislili, da gre za prelomni dogodek v zgodovini demokratične Slovenije. V resnici pa je Logar zgolj zlezel z ograje, na kateri je sedel od predsedniških volitev in gledal, v katero smer bi bilo lažje sestopiti. Ali nazaj med "naše", če bi Janez Janša vendarle sprevidel, da mora razmišljati o nasledstvu, ali med "vaše", ki imajo zadnjih nekaj ciklov precej nizke vstopne kriterije.
Bili bi seveda nepošteni, če bi trdili, da Anže Logar nima potenciala za samostojno politično pot. A domneva, da lahko drugouvrščeni na predsedniških volitvah svoj takratni rezultat enostavno pretopi v podporo na parlamentarnih volitvah, je tako zelo zgrešena, da meji na diletantstvo.
Ogljično nevtralen politik
In vendar je prav ta domneva osnova hlastajočega medijskega poročanja o njegovem izstopu iz Stranke. Včasih se zdi, da si slovenski politično-medijski mehurček tako obupano želi biti priča zatonu Janeza Janše, da bo še tako majhen košček, ki odpade z monolita na Trstenjakovi, razglasil za skorajšnji propad velikana.
Resnica je seveda drugačna. Ne glede na to, da je pot, ki jo je prehodil Vodja, posejana s političnimi trupli ljudi, ki so se mu upali postaviti po robu (glej Hvalica, Ivo), obstajajo tudi posamezniki, ki so Janšo dali na čevelj in preživeli. V kategorijo zadnjih, na primer, spada državni sekretar na ministrstvu za obrambo in človek, ki po nekaterih ocenah nadzira varnostnoobveščevalni sistem, Damir Črnčec.
Zato ne bo odveč, če ponovimo to, kar je se avtorju teh vrstic na tem mestu zapisalo pred desetimi meseci. Bazen volivcev, v katerem bo ribarila Logarjeva (končno) nastajajoča stranka, je izjemno majhen. Poleg tega bo v njem, kot kaže, tudi kar nekaj gneče.
Vse skupaj temelji na prepričanju, da je med slovenskimi volivkami in volivci precej takih, ki komaj čakajo, da bodo podprli politika zmerne desnice, ki se bo zavzemal za podjetnikom prijazno davčno politiko, manjšo javno porabo, optimiziran javni sektor, karkoli že to pomeni.
Iščejo torej modernega, varčnega in po možnosti ogljično nevtralnega politika zmerno konservativnega vonja in okusa. Oziroma tip politika, ki ga je slovenska politika krvavo potrebovala pred deset in več leti.
Janša, Janez. In Logar, Anže. Ko sta bila še premier in minister.
Gneča na (zmerni) desnici
Dandanes pa gre pri tem sevu politične misli v najboljšem primeru za butični projekt, ki dejansko najbolje deluje kot debatni krožek z občasnimi izleti na volitve. In ki ima tudi približno toliko možnosti za preboj.
Ne gre zgolj za to, da Logarjev pristop k nalogi ta hip spominja na Luko Novaka in njegovo rahlo bizarno župansko kandidaturo leta 2006 (brez skrbi, če se je ne spomnite na izust, marsikdo drug bi jo tudi najraje pozabil). Pomembnejše je dejstvo, da Logarjeva strančica še zdaleč ni edina, ki se bo čez slabo leto in pol borila za te mitološke odstotke nezadovoljnih volivcev na zmerni desnici.
Predsednik državnega sveta Marko Lotrič je že nekaj mesecev signaliziral, da se bo lotil ustanavljanja lastne stranke s podjetniškim predznakom. To naj bi se zdaj tudi zgodilo. Tu je tudi še Slovenska ljudska stranka, kjer je ta hip sicer precej prerivanja med predsednikom Markom Balažicem in njenim nesojenim evropskim poslancem Petrom Gregorčičem.
Morda najpomembneje pri vsem skupaj pa je to, da se Nova Slovenija že vrsto volilnih ciklov zapored predstavlja kot podjetnikom prijazna stranka. Ne brez uspeha, zaradi česar Logarjevih strankarskih manevrov verjetno ne bodo mirno gledali.
In vse to, še preden upoštevamo, da bo SDS vsem tem strankam skušala prepustiti čim manj prostora, ki ga vidi kot svoje politično dvorišče.
Tretji steber, tretja pot, tretji Newtonov zakon
Kar nas pripelje do tretjega Newtonovega zakona. Tako kot v fiziki tudi v politiki velja načelo, da ima vsaka akcija svojo protireakcijo. Logarjeva odločitev za samostojno kariero je iz njega naredila tarčo, v katero bodo letele puščice tako iz smeri manjših strank, ki se imajo za zmerne in podjetnikom prijazne, kakor tudi iz smeri SDS.
Morda je prav zaradi tega Logar slabi dve leti po svojem famoznem "začetku nečesa novega" zbiral pogum za to, da je Janši poslal izstopno e-pošto. A v tem primeru je na mestu vprašanje, kakšne so odločevalske kapacitete nekdanjega zunanjega ministra. Kajti če je potreboval toliko časa za izstop po e-pošti, se smemo vprašati, kaj bo šele, ko bodo pred Logarjem res težke odločitve.
Če vas Logarjevo dolgotrajno cincanje spominja na omahovanje Boruta Pahorja leta 2007, ko je izbiral med predsedniškimi in parlamentarnimi volitvami, niste edini. A to ni edina podobnost med tema dvema kariernima likoma.
"Moja pot" kot nova pot slovenske politike, ki jo je ob izstopu iz SDS glasbeno nakazal Anže Logar.
Oba sta mojstra leporečnega vezenja otrobov. Oba sta bila polna prispodob o tretji poti (Pahor) oziroma tretjem stebru (Logar) slovenske politike. Oba vidijo kot vezivo med levim (SD) in desnim (SDS) krilom nekdanje Zveze komunistov. In pri obeh se pojavljajo nekatera ista imena. Na primer: Jernej Pikalo in Alja Brglez.
Nenazadnje, oba rada narobe citirata velike zgodovinske osebnosti. Pahor Winstona Churchilla, Logar pa (za zdaj) Johna Rockefellerja in Teddyja Roosevelta. Kar nas spet pripelje do vprašanja, kaj naj si mislimo o politiku, ki ne zna ločiti zgodovinskega dejstva od urbane legende. In preden kdo omeni Janšev fiasko s svetilnikom 21. stoletja, naj pripomnimo, da želi Logar pokazati, da je drugačen od svojega nekdanjega strankarskega šefa.
Glavni Logarjev adut
V končni fazi bo šlo spet predvsem za to. Idej, predlogov in zamisli, ki so v principu pogodu volivcem desne sredine v slovenskem političnem prostoru, ne manjka. A pogosto se zgodi tako, da se pojavijo bodisi v navezi z drugimi, manj sprejemljivimi idejami, bodisi v navezi s precej nesprejemljivimi političnimi liki.
Z izstopom iz SDS je Anže Logar odigral na edino resno karto, ki jo je imel. Članarine mu sicer resda ne bo treba več plačevati, a hkrati je postal persona non grata pri volivcih, ki jim je – tu ima Janez Janša povsem prav – dolžan svojo politično kariero.
Malo natančnejši pogled torej pokaže, da je Logarjev odhod iz Stranke v resnici nedogodek leta. Kar nas nujno pripelje do sklepa, ki hkrati tudi pojasni vso medijsko in politično fascinacijo z dvema letoma njegovega cincanja.
Glavni adut Anžeta Logarja je predvsem to, da ni Janez Janša.
Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.
Siolov kolumnist Aljaž Pengov Bitenc, podkaster, bloger, radijec in splošni nebodigatreba, ne nujno v tem vrstnem redu. Kolumne na Siolu objavlja vsako drugo soboto v mesecu.
