Ko udari Mercator ...

Zgodil se je dramaturški obrat, ki se ga ne bi sramovali niti največji mojstri filmske režije ameriških trilerjev. Prodaja najboljšega soseda je preložena! Ali je morda dokončno ustavljena, bodo pokazali prihajajoči dnevi in morda tudi tedni. Zagotovo pa drži, da smo se "Slovenceljni" znova – ne prvič in zagotovo najbrž tudi ne zadnjič – osmešili in osramotili v očeh domače in tudi tuje javnosti, še zlasti pa potencialnih novih tujih naložbenikov pri nas, ki zelo bojazljivo gledajo na sončno strani Alp. Pa tako nujno jih potrebujemo! V poslovnem svetu se Mercatorjeve zgode in nezgode preprosto ne bi smele dogajati, če bi seveda imela država, torej vlada, pa ne samo odhajajoča Pahorjeva, jasno strategijo glede prihodnosti najboljšega soseda, pa še marsičesa drugega … Pa je žal očitno nima. Ko sem v svojem zapisu pred dobrim mesecem razmišljal, da pri Mercatorju ni več nacionalnega interesa (lastniki bi se ga zelo radi znebili zaradi velike "žeje" po svežem denarju, brez katerega ne morejo preživeti), je bilo pričakovanje tako odločnega dramaturškega obrata ne le nerealno, ampak še ena velika misija nemogoče.

V to pa kajpak že pregovorno verjamejo le mali otroci in nepopravljivi naivneži. Pa se je vseeno zgodila! Najprej je kot strela z jasnega tik pred dvanajsto udarila "fatamorganska" prevzemna namera menda "speče" ameriške družbe Eatons Capital za Pivovarno Laško, potem pa se je očitno tudi v naši največji banki zgodil "puč" in Božo Jašovič je kot prvi mož NLB nepreklicno odstopil.

Nasprotniki in zagovorniki prodaje v nadzornem svetu naše največje banke so si očitno nalili čistega Agrokorjevega vina. In Jašovič ob "streznitvi" kaj drugega niti ni mogel storiti ob naraščajočem valu pritiskov in groženj. Posamezni odhajajoči Pahorjevi (finančni in kmetijski) ministri pa ne nazadnje tudi vodstvo AUKN, ki pooseblja največjega državnega lastnika banke, so zaradi predvidene prodaje Mercatorja Agrokorju že zelo močno tresli predsedniški stolček prvega moža banke. Na koncu je padel sam, verjetno ne brez pomoči. Ali bo za svoj nepreklicni odstop dobil tudi odpravnino (kar je že večkrat videna slovenska klasika), pa je zdaj drugotnega pomena. Bolj pomembno je, kako naprej s prodajo Mercatorja.

Kaj torej storiti zdaj? V navzkrižju tudi ali zlasti političnih interesov zagovornikov in nasprotnikov prodaje, ki so se tepli okoli Mercatorja, je podpis prodajne pogodbe preložen. Do kdaj ostaja uganka. Ne glede na potencialno resno ali neresno ameriško "prevzemno" namero Pivovarne Laško, ki jo številni razumejo kot le še eno pasjo bombico več v dolgotrajni zgodbi zavlačevanja prodajanja Mercatorja, še vedno ostajata le dve zagotovo ne preveč dobri možnosti: Mercator le prodati večnemu, za številne prezadolženemu in zaupanja nevrednemu snubcu hrvaškemu Agrokorju in tako končno enkrat za vselej zapečati prodajno zgodbo najboljšega soseda. Ob tem pa seveda pogajalcem dopovedati, da na kupnino ne morejo čakati do leta obsorej! Ker potem polovice Mercatorja nima smisla prodajati. Druga med ne ravno zadovoljivima možnostma pa se že mesece ponuja kar sama od sebe kot odgovor proti prodaji: spet reprogramirati večstomilijonski dolg laškim pivovarjem, bankam pa zagotoviti svež nujno potreben denar? Ja, ampak od kod, če ga pa ni? Z novo državno dokapitalizacijo? Kje ste zdaj junaki in rešitelji Mercatorja, slovenske prehrambne verige in konec koncev tudi slovenskega kmeta? Se ni čas za gasilske akcije reševanja Mercatorja že iztekel? Kje ste bili pa prej, ko se ga je še dalo reševati in rešiti, če ima res očitno znova obujeni, že pokopani nacionalni pomen? Da ne bo pomote, ne podpiram prodaje Mercatorja Agrokorju. V njegovem trgovskem členu na Hrvaškem, v Konzumu, skoraj da ni najti slovenskih izdelkov. Pa čeprav bi bilo že iz taktičnih in strateških razlogov ob poskusih prevzemanja najboljšega soseda to ne samo poslovno modro, ampak ne nazadnje tudi pričakovano. Za Iveka Todorića to ni. In zato mu ne zaupam … Kdo pa mu?