Kdor Zorana stlači v hladilnik, je sam največji pingvin

Razen tega, da so nekatera dejstva, ki so bila večini ljudi, ki spremljajo politiko, že dolgo jasna, postala tako očitna, da se celo predsednica vlade in njeni politični prijatelji ne morejo več pretvarjati, da ne obstajajo. Preračunljivci padejo v jamo, ki so jo sami skopali Ko so pred dobrim letom Zorana Jankovića prisilili, da se je podpisal pod odstopno izjavo, napisano na roko, sem v kolumni Načelnost in preračunljivost napovedal, da je njegov odstop le začasen. Na splošno je bila njegova zamrznitev predvsem dobra politična šala, ki so jo resno jemali le tisti, ki jim je koristila. Verjetno se še spomnite, da so v pogajanjih, ki so pripeljala do zdajšnje vlade, bodoči koalicijski partnerji najprej zahtevali njegov odstop z vseh javnih funkcij, nato le odstop z mesta predsednika stranke, na koncu pa so bili zadovoljni že s pogojno zamrznitvijo. Temu so rekli "umik Jankovića iz državne politike" in začetek "velikega čiščenja". Ponosno so podpisali koalicijsko pogodbo, si razdelili položaje in preprečili predčasno odpoved pogodb o zaposlitvi v državnem zboru. Zato so danes prav ti trije možje – Virant, Lukšič in Erjavec – največji poraženci petkovega glasovanja. To je razkrilo, kako zelo so se ušteli v svoji politični preračunljivosti. Dobro leto so se vedli, kot da je vse v najlepšem redu, in vztrajali v koaliciji s stranko, ki se nikoli ni jasno opredelila do očitane koruptivnosti in nezakonitega delovanja svojega ustanovitelja. No, v petek se je.

Jasno, glasno in demokratično so povedali, kar smo drugi že vedeli: da je Zoran zanje car in naj se gredo policija, protikorupcijska komisija, mediji, pošteni sodržavljani in celo Milan Kučan kar lepo solit, če mislijo drugače. Koalicijski partnerji pa v jok in na drevo – no ja, na volitve. Kot da do petka niso imeli pojma, kaj se dogaja, in kot da niso prav oni, ko so pred letom dni sestavili vlado, dali Jankoviću dovolj časa, da se je pobral in vrnil.

Koalicija "Bomo že kako" V petek sem bil med kratko vožnjo od taksista deležen več politične modrosti kot potem ves konec tedna ob spremljanju političnih odzivov na pozitivni kongres. Razburil se je, češ, državi gre slabo, politiki bi morali reševati težave, oni se bodo pa zdaj šli nekih volitev. In to samo zato, ker se ne strinjajo s tem, kdo od njih je predsednik ene stranke.

Prav ima. Če bi na volitve ponosno odkorakali pred letom dni, ko se Janković ni in ni hotel zares umakniti, ljudje pa so bili močno pod vtisom Klemenčičevega poročila, bi si s svojo načelnostjo prislužili precej simpatij in glasov. Danes nas bodo težko prepričali, da pri vsem skupaj ne gre samo za spopad nepremišljenih političnih egov, ki so v svoje igrice vpletli vso državo.

Če samo za hip pomislite, zaradi česa vsega bi koalicija že lahko razpadla, pa ni, se vam mora vse skupaj res zazdeti precej bedasto. Ko je na primer padel nepremičninski davek, so se vkopali vsak na svoj breg, grozili z izstopi in zdelo se je, da ni rešitve za proračun, s katero bi se vsi strinjali. A so nato ob koncu tedna malo pogledali številke, potegnili iz oblakov nekaj nedomišljenih ukrepov, skomignili z rameni, si rekli, no ja, bomo že kako, in bili spet vsi zadovoljni drug z drugim.

To je tudi logično: koalicija, ki nima programa, ne more razpasti zaradi programskih nesoglasij. In ta koalicija ni imela nobenega programa. Ne v tisti koalicijski pogodbi, ki so jo podpisali ob nastanku vlade, ne v novi, ki so jo z velikim pompom sestavili po enem letu vladanja, ni bilo skoraj nobenih konkretnih ukrepov. Vso vsebino, ob kateri bi se sprli, so iz pogodbe preprosto izbrisali.

Res, če bo kdaj kdo poskusil dosedanje koalicije poimenovati z imeni, ki bi odražala njihov program, za zdajšnjo predlagam ime "Bomo že kako".

Predsedničin torek Težave s tem, kako razložiti, da so volitve nujne prav zdaj, ima tudi premierka. Pred petkovim kongresom je večkrat povedala, da brez podpore stranke ne more biti predsednica vlade. Toda nekdo bo moral biti toliko nesramen in ji razložiti, da v petek podpore ni izgubila, ampak jo je sploh šele prvič poskusila dobiti. Doslej je namreč svoje odločitve potrjevala le pri poslancih in izvršilnem odboru, torej pri ljudeh, ki od politike živijo, članstva pa do petka ni vprašala ničesar.

Toda to ni najhuje. Najhuje je, da so ji v petek vsi v stranki, vključno z njenim edinim dosedanjim predsednikom, povedali, da njihovo podporo kot predsednica vlade ima. Zakaj bi torej pravzaprav morala odstopiti?

Ni torej čudno, da si je vzela čas za premislek. Do torka je dovolj časa za sestanek s poslanci, posvet s piarovci, sprehod z Gregorjem, kosilo z Milanom, večerjo z Zoranom in zajtrk, dan pozneje, z Borutom. Prav tako tudi ni čudno, da njeni sodelavci že omenjajo nekakšen plan B. Toda le kaj bi to lahko bilo?

Zaupnica namesto odstopa? Predstavljajte si politično komedijo, ki bi nastala, če se predsednica vlade ne odloči za odstop, ampak v državni zbor pošlje predlog za glasovanje o zaupnici. Kako bi glasovali koalicijski poslanci? Poslanci Pozitivne Slovenije bi jo seveda podprli – tisti, ki jo podpirajo, ker jo pač podpirajo, tisti, ki podpirajo Zorana, pa tudi, saj tudi Zoran pravi, da naj bo Alenka še naprej predsednica vlade.

Kaj pa drugi? Koalicija nas prepričuje, da je Alenka odlična predsednica vlade in da vsi skupaj dobro delajo in sodelujejo. To pomeni, da si zaupajo. Toda do volitev, za katere se zadnje dni vsi tako glasno zavzemajo, lahko pridejo samo tako, da glasujejo za nezaupnico. Torej bi morali glasovati proti predsednici vlade, čeprav ji zaupajo, in to samo zato, ker ne zaupajo nekomu drugemu.

Pred letom dni se je kot predlog, kako priti do predčasnih volitev, če predsednik vlade sam ne odstopi, pojavil predlog, da se pač izvoli mandatarja, nato pa se ne potrdi vlade, ki jo predlaga, ali pa novi mandatar celo sam takoj odstopi in s tem omogoči volitve. Gregor Virant in še številni drugi so takrat trdili, da bi bilo to izigravanje ustave.

Toda tudi glasovanje o zaupnici vlade je ustavna kategorija. Ali ne bi bilo to, da poslanci glasujejo za nezaupnico predsednici vlade, da bi tako prišli do volitev, čeprav ji v resnici zaupajo in jo imajo radi, ravno takšno izigravanje ustave?

Zaupnica z omejenim rokom trajanja? Recimo, da bi bila predsednica še bolj pametna in bi pred glasovanjem o zaupnici predlagala politični dogovor, da so volitve na primer čez eno leto, vmes pa naredijo nekaj nujnih stvari. Na primer kaj od tistega, kar bi bilo res potrebno: spremenijo volilni sistem, razširijo in pospešijo privatizacijo ter sprejmejo proračun za 2015, ki bo, v primerjavi z letošnjim, spoštoval obljube, s katerimi so preprečili prihod trojke.

Če bi bila še malo bolj pametna, bi ob tem zamrznila tudi članstvo v Pozitivni Sloveniji (konec koncev imajo od petka v zamrzovalniku več kot dovolj prostora za eno Alenko) in predlagala, da dogovor o sodelovanju do volitev sklenejo poslanske skupine, ne politične stranke. To bi bilo že skoraj podobno ponudbi, ki je koalicijski partnerji ne bi mogli zavrnili. Sploh če bi jo spremljal še običajni medijski pritisk o tem, kako so volitve izguba časa in kako se na njih ne bo nič spremenilo ter kako nam zaradi politične krize rastejo obrestne mere.

Tile scenariji morda res zvenijo kot politična fantastika. Toda politiki so že večkrat pokazali, da so pripravljeni na marsikakšno telovadbo, če jim to podaljša mandat. Res bo te scenarije tudi težko razložiti ljudem, toda težko jim bo razložiti tudi nujnost takojšnjih volitev. In kadar ne moreš razložiti, kaj počneš, je vsekakor bolje biti na položaju kot pa na televizijskih zaslonih sredi volilne kampanje.

Skratka, če kdo namesto volitev želi plan B ali C, jih je nekaj na voljo. Ali se bodo zgodili, pa je odvisno predvsem od tega, ali se predsednica vlade in njeni najbolj zvesti partnerji zavedajo, kako slabo jo bodo odnesli na volitvah, če bodo te že čez mesec ali dva in če bo edini razlog zanje demokratično izvoljeni predsednik ene od strank.