Kdo izkorišča Slovence in koga izkoriščajo Slovenci

V Portorožu so danes in jutri zbrani člani sindikata direktorjev. Stanovsko Združenje Manager namreč razpravlja o (ne)učinkovitosti gospodarjenja – zakaj delamo, a skoraj nič ne zaslužimo. Tema se mi zdi nadvse aktualna, saj drega v srčiko slovenske revščine in obenem hipokritske miselnosti, da je dobiček eden od smrtnih grehov.

Debatni klub samopomembnežev Najprej nekaj besed o Združenju Manager: čeprav združuje najpomembnejše slovenske direktorje, je to stanovsko združenje povsem nekredibilno in nepomembno z vidika vplivanja na družbo ali politiko. Razlog za to pripisujem predvsem njihovemu vodstvu (na primer kakšni izvršni direktorici), ki je trdilo, da se njihov ugledni član, ki se oglaša kot raca, hodi kot raca in ima vse druge fizične lastnosti race, imenuje pavček, ne pa raca. Pa čeprav se je od daleč videlo, da z ekscesnim zadolževanjem uničuje podjetje.

Združenje Manager se je od deviantnih dejanj svojih članov ogradilo šele posthumno. To pomeni, da so podjetja bila že na kolenih, njihova milijonska posojila pri večinoma državnih bankah se niso vračala, zaposleni pa so bili ali ob službo ali v strahu, kdaj jo bodo izgubili.

Pred tem se je združenje skrivalo za pravnimi rekli, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen, in da je transparentnost precenjena vrednota. Kar je sicer res, a vseeno ni znalo presoditi, kaj je prav in kaj narobe, kaj se sme početi in česa ne, kaj je sprejemljivo in kaj ni. Največkrat zato, ker so imeli incesten odnos: padli tajkun je imel svojo direktorico v častnem razsodišču, predsednik združenja je sodeloval pri spodletelem menedžerskem prevzemu, izvršna direktorica združenja pa se je rada sončila v senci bogov …

Zato je to druženje isto mislečih, debatni klub samopomembnežev, ki jim nihče ne verjame in še manj zaupa. Pa čeprav imajo v svojih vrstah nekaj zaupanja in spoštovanja vrednih članov in čeprav danes odpirajo povsem prava vprašanja o poslanstvu slovenskih podjetij.

Kaj sploh je dobiček Dobiček, ki nastane kot razlika med prihodki (kar prodam) in stroški (kolikor porabim), je substanca za razvoj. Samo podjetja z dobičkom se lahko razvijajo in ustvarjajo nova delovna mesta. Podjetja v izgubi ne morejo. Lastnik nekega podjetja si pač prizadeva za čim višji dobiček. Zakaj bi sploh bil lastnik, če si ne bi želel dobička? Si predstavljate, da bi lastniki nemških velikanov BMW, Siemens ali Mercedes rekli, da vodstvu ni treba ustvarjati dobička? V Sovjetski zvezi je bil dobiček tabu. Kaj se je zgodilo s sovjetskim gospodarstvom, državo in družbo, je zgodovina.

Zaslužek Dobiček je sicer računovodska kategorija za podjetja, toda tudi vsak človek se trudi, da bi si ustvaril dobiček. Imenujemo ga zaslužek, s katerim si lahko samostojno omogoči čim boljšo kakovost življenja. Kdor trdi, da dobiček ni pomemben, naj se odpove svojemu zaslužku.

Zato se čim prej nehajmo sprenevedati, da je dobiček zabloda. Sloveniji bo iz blata pomagal prav dobiček. V nasprotnem primeru nas čaka argentinska pot zaostajanja, nepomembnosti in obrobja, kjer nas bodo v nekaj mesecih prehiteli Čehi in Slovaki.

Ko Slovaki prehitijo Slovence Slovenija se je namreč znašla v začaranem krogu, ko menedžerji tarnajo nad premajhno učinkovitostjo svojih zaposlenih in delavci tarnajo nad odtujenim menedžmentom. Menim, da imajo oboji prav, a to ni rešitev iz začaranega kroga.

Treba se bo vendarle pogledati v ogledalo in narediti korak naprej:

- Zaposleni bodo morali razumeti, da je treba najprej izpolnjevati dolžnosti in šele nato izkoriščati pravice.

- Menedžerji bodo z lastnim vzgledom morali pokazati, da razumejo odgovornost do vseh deležnikov v podjetju, ki ga vodijo, tako do lastnikov in zaposlenih kot do okolja in poslovnih partnerjev.

- Politiki pa se bodo morali zavedati, da korito ne bo vedno polno, temveč bodo morali čim prej poskrbeti za pogoje, ki bodo prinesli nova delovna mesta v slovenska podjetja.

Pričakovati v nedogled lažno solidarnost med menedžerji in zaposlenimi, politiki in sindikati, kjer je obstoj delovnega mesta vrednota ne zaradi njegove dodane vrednosti oziroma učinkovitosti (kar bi bilo edino razumno), temveč zaradi delovnega mesta samega, je pogubno in Slovenijo še naprej vodi v revščino.