Kako sem postal Neslovenec

Ne, ničesar niste spregledali: nihče ni zbiral podpisov proti zajezitvi priseljevanja ali od mrtvih obudil pobudo proti gradnji ljubljanske džamije. Ni šlo za nespodobno spodbujanja šovinizma. Šlo je za to, da se je intelektualna vest naroda, ki je sicer razkropljena po univerzah in medijskih hišah, zbrala okoli časnika Mladina in začela zbirati podpise proti privatizaciji.

Opozarja nas, zbrana vest naroda, da utegnemo izgubiti nacionalno suverenost, da obstaja nevarnost, da nas bodo pokupili in zasužnjili tujci, in da se moramo zato vsi, od mladih prekercev do upokojencev, od industrijskih delavcev do menedžerjev in finančnikov, združiti v široko družbeno zavezništvo za obrambo nacionalnega interesa.

A lahko ste pomirjeni. Če poziv podpisnikov do potankosti ustreza definiciji nacionalizma, gre za pomoto, za nesrečno naključje. Ti ugledni gospodje in gospe so namreč vsi po vrsti napredni liberalci ali svetovljanski levičarji. Peticijo, ki jo krasi silhueta Slovenije, grozeče obkrožena s hijenami, so podpisali zato, ker menijo, da lahko pri zagovarjanju svojih, vsekakor legitimnih ekonomskih stališč uporabljajo nacionalistično retoriko.

A brez skrbi: ekonomski nacionalizem je zanje zgolj orodje v spopadu z globalnim neoliberalizmom, katerega usoda se, kot je znano, določa na Kranjskem.

Ekscesi nacionalnega interesa Zagovarjanje nacionalnega interesa v gospodarstvu je že dolgo značilnost slovenske levice. V zadnjem desetletju se pri tem nikoli ni branila udarcev pod pas. Zagovorniki gospodarske politike, ki bi bila bolj naklonjena tujim naložbam, so bili po tekočem traku obtoženi narodnega izdajstva in podobnih nečednosti. Obsodili jih niso zgolj od uredniki, novinarji in drugi intelektualni poklici, kjer je zbrana sol naroda, temveč tudi visoki politični predstavniki. Še najraje v govorih na državnih proslavah in drugih forumih, kjer se napadani niso mogli braniti.

Ekscesov, ne le retoričnih, torej nikoli ni manjkalo. Navsezadnje manire, ki določajo naš javni diskurz, niso prav podobne popoldanski čajanki angleških podeželskih lordov. In tudi nasprotniki so jim radi vrnili milo za drago.

Cilji opravičujejo sredstva Toda odkar je postalo jasno, da bo vsaj delna privatizacija podjetij v državni lasti neizogibna, so pri njenemu nasprotovanju postala dovoljena skoraj vsa sredstva.

Glavni urednik revije, ki je predlagala omenjeno peticijo, nasprotovanje "razprodaji državnega premoženja" razglaša za državotvorno dejanje, primerljivo, reci in piši, s slovensko blokado hrvaškega pristopa Evropski uniji (res, moralnopolitični vrhunec sodobne slovenske zgodovine), univerzitetni profesor, ki ga najdemo med podpisniki, na straneh iste revije nonšalantno razlaga o raznih prebavnih motnjah, ki mu jih povzroča pogled na zagovornike privatizacije, pri čemer bralcem ne prihrani detajlov svojega prebavno-političnega nelagodja.

Drug podpisnik, ugledni akademik, pesnik in esejist Aleš Debeljak, ki ga je veliki avantgardni poet Tomaž Šalamun nekoč razglasil za svojega duhovnega naslednika, je k naporu borcev za narodov blagor prispeval celo ljubko pesmico:

"Ljudstvo vidi in ve, vsega, kar deluje, leze in gre, se prodati ne sme! Če bomo to storili, smo se na siromaštvo obsodili. Z lahkoto ostanemo brez stvarne skupne dediščine, težavno pa bo ujčkati spomine ob pomoči tuje miloščine."

Ganljivo. Prepričljivo – nekoliko manj.

A tudi noče biti. Celotna strategija mobilizacije proti privatizaciji, v kateri so tehtni argumenti zelo na redko posejani po valeči se gmoti demagogije, za svoj cilj namreč nima spodbujanja informirane javne razprave o tem vprašanju. Kot že tolikokrat do zdaj je njen cilj takšno razpravo preprečiti z a priori delegitimacijo nasprotnih stališč.

Zgolj politična folklora? Seveda lahko rečemo, da gre pri vseh omenjenih retoričnih ekscesih za politično folkloro, ki spremlja vsako javno pobudo na Slovenskem. Da je torej ne bi smeli jemati preveč resno.

Težava je v tem, da ima takšna "folklora" vsaj troje skrajno negativnih posledic.

Prvič, s histerizacijo javne razprave onemogoča vzpostavitev dejanskega državljanskega nadzora nad procesom privatizacije. Strah pred medijskim linčem bo odgovorne dobesedno pehal v čim bolj tajno in prikrito odločanje.

Drugič, zagovorniki prodaje državnega premoženja so spoznali, da razumna debata o teh vprašanjih pri nas ni mogoča. In bodo uporabili, če jih še niso, enake manipulativne načine. Posledica bo nadaljnja degradacija javne sfere. Babičarji skrajne desnice V takšni histerizirani javni sferi pa se lahko rodi marsikaj neprijetnega.

Precej jasno je, da si z mobilizacijo nacionalističnih občutkov medijsko-intelektualna elita rešuje lastno kožo. Predstavlja se kot moralni glasnik naroda in si s tem znova, podobno kot pri t. i. vstajah, kupuje politični kapital pri širokih slojih prebivalstva.

Veliko vprašanje pa je, ali ji bo ta kapital uspelo unovčiti. Z legitimacijo nacionalistične retorike ksenofobnih podtonov namreč na široko odpira vrata, skozi katera bo vstopila skrajna desnica. Utegne se nam zgoditi podobno kot marsikje v Evropi, od Francije prek Severne Italije do sosednje Madžarske, da bo vse globlje razočaranje volivcev omogočilo nastanek nove populistične desnice, ki bo uspevala na poljih šovinistične demagogije, ki jih je posejala že levica.

Tedaj bo razprava o tem, kdo je in kdo ni Slovenec, prevzela drugačne, mnogo manj simpatične konotacije. In tudi takrat bo za to, kot vedno, kriv nekdo drug.