Kako se je mobilni internet prelevil iz poštne kočije v hitri dirkalnik

Ponekod sicer nismo še niti na ravni starega golfa, a bomo kmalu na dirkalnikih – tako bi lahko z avtomobilsko prispodobo opisali trenutno stanje mobilnega interneta.

Točno to je mobilni operater Vodafone pred svojim razstavnim prostorom na sejmu CeBIT, ki se jutri uradno začne v Hannovru, uporabil za predstavitev zgodovine mobilnih komunikacij.

Nismo še tako zelo stari tisti, ki se še spomnimo, kako je bilo delati s klicnimi povezavami in modemskimi hitrostmi 56 kilobitov v sekundi, vsakemu mlademu pa se 56 kilobitov v sekundi najbrž zdi kot kamena doba. Pravzaprav je bilo 56 kilobitov že kar dobro za tiste čase, zadovoljni smo bili že s 33,6 kilobita v sekundi!

To je bil povsem drugačen internet, če mu sploh lahko tako rečemo. Vse je temeljilo samo na neoblikovanih besedilih in kodah ASCII, za slike, zvok ali kaj drugega predstavnega preprosto ni bilo prostora, pravzaprav hitrosti. To so bili časi poštnih kočij, seveda v prispodobi. Časi, ki se jih danes spomnimo le, ko nostalgično pomislimo na mladost in tehnologijo, ki bi bila danes preprosto nezadostna in neuporabna.

Čeprav ima marsikdo (ne le pri nas, temveč tudi po Evropi) na svojih stacionarnih širokopasovnih povezavah hitrosti dostopa dva megabita v sekundi (in tudi manj), so danes na trgu, vsaj pri nas, ki veljamo za razvitejši trg mobilnih komunikacij v svetovnem merilu, le še redki mobilni telefoni, ki ne bi podpirali (vsaj) omrežij tretje generacije in s tem večjih hitrosti od dveh megabitov v sekundi.

Dva megabita hitrosti sta tako primerljiva z muzejskim avtomobilom, s katerim, če mu deli še niso odpovedali, lahko prevoziš kratko razdaljo – in s tem nekako pritegneš pozornost. Predvsem posebnost, na pa resno orodje, lep na pogled, a ne več uporaben za vsakodnevna opravila. Torej za v muzej.

Morda so malo preveč ambiciozni, a Vodafone je hitrost sto megabitov v sekundi primerjal kar z dobrim starim golfom. Pravijo, da z njim sicer res še prideš kamorkoli, a le, če se ti ne mudi. Pa tudi o nekem pretiranem razkošju ni več mogoče govoriti, vsekakor pa ne bo privabljal pogledov na cesti.

Komur ustreza, naj ga kar vzdržuje, a kdor ne more brez hitrosti – pa ne zaradi razmetavanja, temveč zaradi nuje – tu nima več česa iskati.

Današnje dirkalnike primerjajo s hitrostmi 400 megabitov v sekundi. Niso še za vsakogar, a so tu. Zdajšnja mobilna omrežja, ki se počasi premikajo s četrte proti peti generaciji, to nekako zmorejo, a še nimamo dovolj velikega nabora dostopnih pametnih telefonov, ki bo to znali in zmogli izkoristiti. Ni še avtomobilov za množice, so samo dirkalniki – a ker vemo, kako hitro tehnologija napreduje, ne bomo dolgo čakali.

Kakšni bodo dirkalniki prihodnosti? Kakšen bo mobilni internet prihodnosti? Gigabitni prenosi so danes videti še zelo oddaljeni, a v laboratorijih dosegajo že veliko večje hitrosti prenosa v poskusnih omrežjih na poti proti peti generaciji.

Ali potrebujemo vse te hitrosti? Če razmišljamo tako kot danes ali včeraj, najbrž ne, a že v kratkem bodo največji porabniki interneta postali naprave in stroji. Takšnih porabnikov bo vedno več. Podatkov bo vedno več, tudi mi bomo imeli vedno večje zahteve po živih prenosih, deljenju svojih trenutkov prek videozvez s posnetki izjemno visoke ločljivosti in marsičem drugem v primerih rabe, ki jih danes morda še ne vidimo.

Tako kot se jim v času poštnih kočij ali črnih štirikolesnih gospodov z začetka prejšnjega stoletja še ni niti sanjalo, da bo nekoč obstajalo nekaj, kot je stari golf, si morda tudi mi še ne predstavljamo, kaj je še pred nami. A prihodnost se danes razvija veliko hitreje kot nekoč, zato je ob vseh vznemirljivih prednostih, ki jih tak razvoj prinaša, pred nami tudi velik izziv – da si ne dovolimo, da nas ta plaz povozi, če mu ne bi bili kos. ____________________________

*Fotografije so narejene na mobilnem telefonu na ravni dobro vzdrževanega golfa ter posredovane iz Nemčije po brezžični in stacionarni povezavi na ravni črnega forda z začetka 20. stoletja.