Kako naj vem, da je z mano nekaj narobe?

Kaj je to blagostanje?

Slovar slovenskega knjižnega jezika pojasni, da blagostanje pomeni obilje materialnih dobrin. Dobro je sicer, da vsaj znotraj definicije zdravja blagostanje razumemo širše, morda kot dobro počutje in občutek, da je na področju telesa, duše in družbene okolice bolj ali manj vse v redu. Pod kontrolo.

Morda vas zanima še:

Teoretiki življenja

Zakaj hodite v službo?

Z otroki v hribe ali kako nas je rešil helikopter

Telesno zdravje

Z vidika prepleta treh področij, ki tvorijo zdravje, je najbrž najlažje definirati telesno zdravje. Poleg našega lastnega počutja, ki nas včasih lahko prevara, naše zdravje definira tudi medicina, ki je zapisala kup kriterijev, znotraj katerih naj bi se našel zdrav posameznik.

No, če že ne cel posameznik, pa vsaj nekateri njegovi parametri. Nekateri so bolj ali manj stalni, drugi se, kdo ve zakaj, pogosto spreminjajo.

Glede na to, da se recimo meja holesterola, pri kateri bi posameznik moral doživljenjsko jemati zdravila za njegovo znižanje, vztrajno premika navzdol, se morda upravičeno sprašujem, ali je to posledica vedno novih spoznanj o njegovi škodljivosti ali interesa farmacije.

Pa vendar, imamo kriterije. Ljudje jih bolj ali manj poznamo, jim bolj ali manj sledimo in tudi naše počutje večinoma prav tako bolj ali manj caplja za njimi.

Duševno zdravje

Pri duševnemu zdravju je nekoliko drugače. Nimamo številčnih vrednosti, ki bi nam jasno pomagale postaviti mejo in razumeti, ali nekdo je oziroma ni duševno zdrav.

Duševno motnjo opredelimo, ko odkljukamo določeno število kriterijev, ki so na razpolago za njen opis. To seveda pomeni, da imata dve osebi lahko skoraj popolnoma drugačne kriterije, pa isto duševno motnjo.

Običajna občutenja

Včasih nam je hudo, počutimo se osamljeni, strah nas je jutrišnjega dne ali prihajajoče obveznosti, nismo prepričani, ali bomo zmogli vse, kar zahteva od nas okolica ali sami od sebe.

Kako naj vemo, ali je to čustvovanje še vedno čustvovanje duševno zdravega človeka ali gre za duševno motnjo? Opisal sem popolnoma običajna čustvena stanja, značilna za najbrž prav vsakega človeka. V teh občutenjih ni samo po sebi ničesar patološkega. Včasih nam je hudo, počutimo se osamljeni, strah nas je jutrišnjega dne ali prihajajoče obveznosti, nismo prepričani, ali bomo zmogli vse, kar zahteva od nas okolica ali sami od sebe. Foto: Thinkstock

Neprijetna čustva nas obveščajo o tem, da je kratkoročno ali dolgoročno ogroženo zadovoljevanje naših potreb. Dajejo nam informacijo, da smo v neravnotežju. Motivacijske teorije to neravnotežje pogosto vidijo kot tisti vzgib, ki nas pripravi do aktivnosti, s katero naj bi povrnili izgubljeno ravnotežje.

Kako naj vem, da je nekaj narobe?

Kdaj naj nas zaskrbi v zvezi s svojim duševnim zdravjem? Kdaj je trpljenja, strahov, anksioznosti in nerazpoloženja dovolj ali preveč? Glede na to, da gre za običajna vseprisotna čustva, je seveda težko opredeliti mejo, pri kateri običajno čustvovanje ni več del duševnega zdravja, ampak nakazuje motnjo, ki se lahko sprevrže v bolezen.

Ker meje ne moremo povleči natanko, je treba biti pri definiciji prehoda običajnega čustvovanja v duševno motnjo zelo previden. Seveda pa ne preveč, da ne bi izgubljali prepotrebnega časa in zmanjšali možnosti za povrnitev duševnega zdravja in/ali zmanjšali tveganja za nepotrebno trpljenje.

Eden od ključnih kriterijev, da je z našim duševnim zdravjem nekaj narobe, je kriterij funkcionalnosti. Ko nas naše čustvovanje trajno ovira pri kakovostnem življenju, je po vsej verjetnosti nekaj zelo narobe. Ko zaradi čustvovanja ne moremo več opravljati običajnih življenjskih zadolžitev, ko določeno čustvo obarva vse naše drugo čustvovanje ali ga celo prepreči, ko se prične zaradi določenega čustvovanja razgrajati naša družbena mreža, je čas, da poiščemo pomoč.

Pomoč?!

Kam po pomoč? Prvi korak je morda najlažje storiti prek osebnega zdravnika. Pozna vas. Ve, kako razmišljate običajno, ve, kako se zanimate za svoje bolezni, kako se držite njegovih navodil in podobno. Zato bo razmeroma hitro opazil razliko v vašem odnosu do sebe, svojega zdravja ali vaše okolice.

Kam po pomoč? Prvi korak je morda najlažje storiti prek osebnega zdravnika. Pozna vas. Foto: Thinkstock

Usmeril vas bo v skladu s svojim poznavanjem možnosti za psihoterapevtsko obravnavo. Seveda pa lahko na spletu hitro najdete svetovalca ali terapevta v vaši okolici. Ker področje psihoterapevtskega dela pri nas še ni najbolje urejeno, je dobro, če se pozanimate ali svetovalec/terapevt pripada eni od modalitet, ki jih priznava Evropsko združenje za psihoterapijo.

Spregledano dejstvo

Pri upoštevanju dejavnikov, ki dramatično vplivajo na naše duševno zdravje, pogosto spregledamo družbo, v kateri živimo. Ljudje določene potrebe zadovoljujemo v medsebojnih odnosih. Pomembno je recimo, da se imamo radi.

Toda, če nas nima rad nihče drug (ali pa tisti, ki so za nas zelo pomembni), se počutimo zelo slabo. Velja seveda tudi obratno. Tudi, če nas imajo drugi radi, pa sami sebe nimamo, smo spet nesrečni.

Podobno velja za samospoštovanje. Dobro je, če imamo določeno raven zdravega samospoštovanja. Toda spet velja, da so na obzorju velike težave, če nas ne spoštuje nihče drug (oziroma tisti, od katerih želimo ali pričakujemo spoštovanje). Tudi tukaj, podobno kot zgoraj, velja tudi obratno.

V kakšnih odnosih ste z drugimi ljudmi?

Če torej v medsebojnih odnosih zadovoljujemo nekatere za nas izredno pomembne potrebe, se je smiselno vprašati, v kakšnih odnosih se nam izplača biti z drugimi ljudmi. Odgovor se ponuja na dlani. V dobrih odnosih!

V našem globokem osebnem interesu je, da z drugimi ljudmi vzpostavljamo in vzdržujemo kakovostne medosebne odnose. Samo na ta način bomo dolgoročno blagodejno vplivali na večino naših potreb in s tem pozitivno vplivali na naše duševno zdravje.

Potrošništvo

Žal nas potrošniški način razmišljanja vodi na pot samopoveličevanja, samopromocije in egocentričnosti. Ti si pomemben! Najdi sebe! Bodi tukaj in zdaj! Privošči si! Živi polno življenje! To so parole, ki se vtisnejo globoko v podzavest.

Od samopomembnosti do družbene izoliranosti in tveganja za duševno bolezen je samo en kratek korak na spolzkem terenu idealnega sveta. Foto: Thinkstock

Prevladujejo nad sporočili, da smo družbena bitja, ki druge ljudi potrebujemo ne le zato, da se učlovečimo (socializiramo), temveč tudi za to, da lahko sploh kakovostno živimo. Pomoč drugim ljudem, tovarištvo, prijateljstvo, pripadnost so potrebe, nujne za vzpostavljanje, ohranjanje in vzdrževanje duševnega zdravja.

S potrošniškim načinom razmišljanja se osredotočamo predvsem na svojo ne-srečo. Drugi ljudje nas načeloma ne zanimajo. Pomembni so nam večinoma le kot sredstvo za dosego lastnih ciljev.

In tu se utaplja naše duševno zdravje. V nesreči, živčnosti, frustracijah, obupu in jezi ne opazimo, da smo sami sebi bolj pomembni, kot smo pomembni svojim mamam.

Od samopomembnosti do družbene izoliranosti in tveganja za duševno bolezen je samo en kratek korak na spolzkem terenu idealnega sveta, v katerem je kriterije moči, uspeha, videza, statusa itd. itak nemogoče doseči.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.