Kako lahko vlada Mira Cerarja omeji korupcijska tveganja v Sloveniji?

Prejšnji teden je dokončno zastarala zadeva koruptivne* zaposlitve sina nekdanjega slovenjegraškega župana.

Gre za ponoven primer, ko je slovenskim funkcionarjem omogočeno, da se okoriščajo z navzkrižjem interesov, nepotizmom, klientelizmom, ne da bi morali za to nositi posledice.

Že januarja letos smo opozorili na odziv slovenske politike na afero Zanoškar, ko nas je opozicijski desnokonservativni esdeesovec (nekdanji župan Andrej Vizjak) prepričeval, da je prav, če funkcionarji poskrbijo za svoje otroke, medtem ko je koalicijski levokonservativni esdejevec (tudi nekdanji župan Matjaž Han) biblijsko plašno priznaval, da "si ne upa vreči kamna".

Če uporabimo princip enakopravnosti (angl. equity), po katerem bi potem vsak izmed nas smel poskrbeti za svoj krog, slovenski proračun – četudi bi bil enak nizozemskemu – ne bi zadoščal.

Slovenska politika je bolezen Če si politika ni upala takrat in si še vedno ne upa vreči kamna, bomo to storili mi. Zanimivo, da so zakonska določila glede navzkrižja interesov in koruptivnih tveganj zelo jasna, celo v Republiki Sloveniji (RS). Že daljnega 18. januarja 2001 je vlada RS sprejela kodeks ravnanja javnih uslužbencev (Uradni list RS, št 8/01) in se v svojem četrtem sklepu "zavezala, da bo kodeks smiselno uporabljala tudi za ministre in druge funkcionarje".

Čemu torej sprenevedanje slovenske politike?

Prvo zdravilo – standardi, in to z ničelno toleranco Svet Evrope je svojim članicam priporočil sprejem kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, zato ni presenetljivo, da je celovit in med drugim natančno določa nasprotje interesov (13. člen), izjavo o interesih (14. člen) ter tudi posledice kršitve kodeksa (28. člen). Zakaj torej vlada Mira Cerarja ne vpelje teh dobro določenih standardov "z ničelno toleranco" ne le v slovensko politiko, državno upravo, pač pa tudi v podjetja in banke v večinski državni lasti in končno tudi v organe odkrivanja, pregona in sojenja?

Že vsakoletni zavezujoči podpis izjave o odsotnosti oziroma natančnem razkritju navzkrižja interesov bi zadoščal. To prakso poznajo številni zaposleni v slovenskih podružnicah korporacij in posledica podpisa je jasna: če delodajalec odkrije nerazkrito navzkrižje interesov, potem lahko sproži zoper zaposlenega disciplinski postopek, vključno s prekinitvijo delovnega razmerja. In če po analogiji na primer lokalni funkcionar Zanoškar poskrbi za svojega sina ali kakšen Omerzel ne prijavi navzkrižja interesov, potem avtomatično izgubita svoj funkcionarski položaj. Pri tem ni nič osebnega: funkcionar preprosto ni upošteval vnaprej postavljenih standardov.

Drugo zdravilo – postopki Kaj storiti, ko je prisotno navzkrižje interesov: kodeks v svojem 13. členu predvideva, da o tem obvesti predstojnika in "se umakne iz okoliščin ali da se izogne okoliščinam, ki povzročajo nasprotje interesov". To ne zadošča korporativnim standardom, kjer sta običajno dve možnosti: ali popolna ničelna toleranca ali pa končna odločitev ne predstojnika, pač pa predstojnikovega predstojnika.

Če se torej pri našem županu Zanoškarju prijavi na občinski razpis njegov sin, potem ni dovolj, da se Zanoškar izvzame iz postopkov odločanja (ali da o tem ne ve), saj mu člani razpisne komisije poročajo in ima Zanoškar že s tem vpliv na njihovo končno odločitev. O razpisu s tolikšnim navzkrižjem interesov lahko odloča le predstojnik Zanoškarjevega predstojnika. Predlog, kdo oziroma kateri organ bi to bil, lahko pripravi vlada Mira Cerarja. Je to morda državni zbor, državni svet, predsednik RS, predsednik državnega zbora, predsednik državnega sveta? Kandidatov je kar nekaj, glavno vprašanje je, kako "candidus" (lat. beli, jasni) so?

Vlada Mira Cerarja lahko tudi zavzame strategijo popolne ničelne tolerance, ko se potomci, sorodniki in prijatelji funkcionarjev sploh ne morejo prijaviti na javni razpis, če je prisotno navzkrižje interesov. Po našem mnenju je to nepravična rešitev, po drugi strani pa ob današnjih nedodelanih postopkih in v najboljšem primeru izvzemanju iz postopkov odločanja, začasno morda tudi ni tako slaba. V vsakem primeru pa bi morali vzpostaviti javno dostopno bazo podatkov o vseh deležnikih z navzkrižjem interesov, ne glede na verjetno nasprotovanje informacijskega pooblaščenca RS.

Navzkrižje interesov se ne pojavlja le pri zaposlovanju Navzkrižje interesov ni omejeno le na zaposlovanje "near and dear" (angl. bližnjih in dragih). Navzkrižje se pogosto pojavlja pri javnem naročanju na ravneh lokalne samouprave, pri porabi sredstev iz razvojnih programov, ko so v spregi ministrstva in lokalna samouprava ali pri notranjih in zunanjih svetovalcih oziroma svetovalnih pogodbenikih podjetij v večinski državni lasti, da naštejemo le nekaj primerov. Je vlada Mira Cerarja razmišljala o zmanjšanju koruptivnih tveganj s predlogom postopkov "Due Diligence" (angl. postopek dobrega skrbnika) ali "Red Flag" (angl. postopek rdeče zastave), ki so sestavni del korporativnega odločanja o pogodbenih sodelavcih?

Če Miro Cerar & Co. mislijo resno s protikoruptivnimi ukrepi, potem bodo vzpostavili tudi de novo standarde in kontrolne mehanizme pri sistemu javnega naročanja v zdravstvu, preglednost pri lobiranju, financiranju političnih strank in njihovih derivatov ter očitno potreben nadzor nad delovanjem Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB). V vseh teh primerih bi morali kot prvi, osnovni in higienski korak pripraviti javno dostopne in mesečno ažurirane baze podatkov.

Sklep Percepcija slovenskih koruptivnih tveganj ne bo spontano manjša. Afera Zanoškar je po manj kot letu dni pozabljena, je pa dober primer, ki nakazuje sistemski obstoj koruptivnih tveganj in utrjuje prepričanje slehernika, da prvi in drugi ešalon slovenske politike nimata prebivalcem RS ponuditi ničesar več.

Zmanjšanje koruptivnih tveganj ni samo sebi namen ali akademskemu izboljšanju uvrstitve Slovenije na lestvici CPI (gl. Info), saj bomo samo na ta način lahko privabili dolgoročne investicije ter optimizirali porabo javnih virov RS.

Na koncu ni nič osebnega: kdor se že ukvarja ali si želi ukvarjati s politiko v najširšem smislu besede, naj si najprej prebere kodeks ravnanja javnih uslužbencev in si odgovori na preprosto vprašanje: sem ga kdaj kršil? V primeru pozitivnega odgovora naj izrazi in izživi svoje ambicije drugod. Danes ni več čas za sprejemanje kompromisov in posameznikov s podpovprečnimi sposobnostmi in prepotenciranimi ambicijami, ki želijo z javnim denarjem priti do lagodnega življenja. Je pa tudi res, da so volitve, po novem celo vsakoletne, le slaba priložnost za vpeljavo novih kriterijev, saj praviloma ljudstvo v duhu stockholmovega sindroma podleže navijaštvu za naše proti njihovim.

*Komisija za preprečevanje korupcije je januarja letos objavila, da je slovenjegraška občina pri zaposlitvi tedanjega županovega sina ravnala koruptivno.

Indeks percepcije korupcije Koruptivna tveganja v Sloveniji se odražajo tudi v letni oceni indeksa percepcije korupcije (angl. Corruption Perceptions Index – CPI), ki jo objavlja Transparency International. V letu 2013 je Slovenija glede na leto 2012 izgubila štiri točke in na lestvici držav zgrmela za šest mest na 43. mesto; v letu 2014 je pridobila eno točko ter štiri mesta. Med državami srednjevzhodne in jugovzhodne Evrope je na prvem mestu Estonija, Slovenija si z Litvo deli tretje mesto (Slika 1).

Med pomembnejšimi metodološkimi omejitvami ocene CPI je ta, da gre za kompozitni indeks, ki ne loči med različnimi vrstami korupcije, na primer, med tako imenovano cestno korupcijo, ki je v Sloveniji malo prisotna, in sistemsko korupcijo, ki je pri nas odlično vpeta v politiko in družbo.

Leta 2013 je prvič, odkar merijo indeks CPI, Slovenijo prehitela Poljska (gl. Sliko 2), država, ki je bila pred desetletjem močno obremenjena s številnimi korupcijskimi škandali. Poljski je uspelo z vrsto sistemskih ukrepov v zadnjih letih bistveno omejiti korupcijo, kar je vplivalo tudi na percepcijo koruptivnih tveganj.

Naj navedemo primer, ki nazorno prikazuje, kako koruptivno obremenjena je bila Poljska v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1999 je poljski seniorni menedžer po svojem prihodu v Slovenijo za direktorja lokalne ljubljanske in zagrebške podružnice ameriške multinacionalke predlagal komercialistom na terenu, naj za pospeševanje prodaje točijo bencin svojim strankam in ga potem prikazujejo kot priznane službene stroške. Ko so mu slovenski sodelavci povedali, da se tega v Sloveniji pač ne počenja, je še navrgel, da je pred njegovim prihodom v Slovenijo belgijski podpredsednik z evropske centrale prinašal v Varšavo kovčke gotovine, ki so jo potem razpečevali strankam z namenom pospeševanja prodaje. Korupcija je očitno mamljiva tudi za prebivalce okolij, ki so deklarativno koruptivno manj tvegana in ki imajo velikokrat sicer težko razumljiv večvrednostni kompleks do "vzhodnoevropejcev".