Kaj storiti?

V državi se ob osamosvojitvi ni zgodila revolucija, zato tudi ni nikoli zares pretrgala s komunizmom. Med rešitvami predlaga lustracijo.

Gospod Miles je seveda liberalec, kar pomeni, da mora biti bralec pozoren. Liberalce in komuniste namreč združuje to, da so oboji utopisti: prvi verjamejo v samoregulirajoči se trg, drugi v brezrazredno družbo. Ampak dokler zasledujejo svoje cilje po demokratični poti in z demokratičnimi sredstvi, so politični programi tako prvih kot drugih kajpada absolutno legitimni.

Ali v Sloveniji torej še vedno vlada komunizem? Trditev je brez dvoma precej provokativna. No, dejstvo je, da je v slovenski družbi prepolno primerov klientelizma, nepotizma, korupcije in tako dalje. Ti so tako ali drugače povezani s politiko. Dejstvo je, da v slovenski politiki vladajo anomalije, ki zavirajo gospodarski in siceršnji razvoj države. Toda ali imajo svoj izvor res v prejšnjem političnem sistemu?

V prejšnjem sistemu je bilo tako, da je menedžer praviloma moral biti v partiji. Izjeme so bile redke. Ali se je glede tega kaj spremenilo? V glavnem to, da je partij zdaj več. Pravzaprav bi bilo mogoče vse skupaj še zaostriti: če je imel menedžerski komunizem v svoj sistem še vgrajene določene zavore, pri menedžerskem kapitalizmu teh ni več. Komunistični menedžerji so bili v primerjavi s kapitalističnimi pravi reveži, kar sicer ob predpostavki, da bi bili kapitalistični kaj bolj uspešni, niti ne bi bil problem. Tako pa je.

Glede na to, da je bila v samostojni Sloveniji največ časa na čelu vlade stranka LDS, človek utemeljeno sklepa, da je za največ anomalij odgovorna ravno ona. No, glavna težava je drugje, namreč v tem, da so te anomalije postale regularne, da jih je kot nekaj normalnega sprejela tudi stran, ki se sklicuje na diskontinuiteto. Glavna težava je v tem, da samodeklarirani antikomunisti ne ponujajo zares radikalne alternative, se pravi, da predstavlja njihov antikomunizem v praksi zgolj fasado.

Ali bi lahko rešitev v tem položaju res predstavljala lustracija? To vprašanje, ki ga je seveda mogoče postaviti zgolj v hipotetičnem smislu, kaže na dejstvo, da gospod Miles nekaterih zelo pomembnih stvari v Sloveniji pač ne razume. Če bi jih, bi vedel, da pot do morebitne lustracije nikakor ne vodi prek kakšnih komisij, kot predlaga sam, marveč zgolj prek revolucije.

No, če se vseeno sprejme lustracija, namreč kot hipotetična možnost, potem je vsekakor treba odgovoriti na vprašanje, iz katerega vira naj črpa svojo legitimnost. Ko je Adam Michnik nekoč vprašal Havla, ali je kdaj kot predsednik podpisal kak zakon, za katerega je sam pri sebi vedel, da ga ne bi smel, a ga je zaradi funkcije vseeno moral, je dobil zanimiv odgovor: "To sem doživel prav pri zakonu o preverjanju, izvlekel sem se tako, da sem ga podpisal, hkrati pa predlagal njegovo novelizacijo."

Človek, ki je živel v času komunizma, se je lahko lotil spreminjanja sistema načeloma na dva načina: ali z revolucionarnim nasiljem oziroma kontrarevolucijo ali pa legalno, od znotraj, kar pomeni, da se je moral včlaniti v partijo. Vprašanje se torej glasi: s kakšno pravno ali moralno pravico kaznovati človeka, katerega edini greh je pravzaprav le v tem, da je spoštoval zakone države, v kateri je živel?

Treba se bo torej sprijazniti, da je komunizem pravzaprav del kulturne dediščine Slovenije. To pomeni, da je podobno kot krščanstvo zaznamoval vsakogar – ne glede na to, ali veruje ali ne, in ne glede na to, ali ima do njega pozitiven ali negativen odnos. Tega ni mogoče izkoreniniti, ker je del naroda. Narod je takšen, kakršen je, tudi ali predvsem zaradi komunizma. Preostane edino to, da se počasi in vztrajno poglablja politična kultura demokracije.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenja uredništva.