Je za najnaravnejše človekovo gibanje treba imeti trenerja?

Tekaški prijatelj mi je pred nekaj kilometri pobegnil naprej, saj sem zanj tekel prepočasi. Bilo je sredi dneva, v zraku je bila spomladanska vročina, na glavo pa mi je že skoraj dve uri sijalo sonce. Malce pred menoj je bil na levi parkiran rešilni avtomobil s prižganimi lučmi.

Na tleh je skoraj nepremično, a z rahlo dvignjeno glavo, ležal človek. Reševalca sta se sklanjala k njemu in ga skušala spraviti k sebi. Tekača so zdelali vročina in kilometri. Stekel sem nedaleč mimo njega in skušal ugotoviti njegovo stanje, potem pa pritekel do križišča.

Ne glede na to, da sem bil načeloma pripravljen na to, da pretečem celoten maraton, sem zavil levo in tri kilometre pozneje že sproščeno pritekel v cilj 2. Istrskega maratona pred nekaj tedni. Bil sem vesel, da sem se odločil prav, saj sem bil že uro pozneje spet spočit.

Maraton in moje zdravje Za ta maraton sem "treniral" kot ponavadi in tri tedne prej čez konec tedna odtekel predpisanih 28 kilometrov in nekaj klancev. Potem pa me je dan pozneje napadel prehlad, ki se je po meni valjal skoraj dva tedna, in se je poslovil šele tri dni pred samo prireditvijo. Na nekaj koncih sem preveril, kaj je smiselno v tem primeru, in večina mi je svetovala takole: "Polovičko lahko odtečeš brez težav, tudi na polno. Maraton pa je nekaj drugega – tu moraš biti vsekakor zdrav in v polni tekaški pripravljenosti." Seveda je lahko govoriti nekomu drugemu, kaj je dobro zanj. Precej drugače pa na vse skupaj gleda tisti, ki je v svoje priprave vložil nekaj mesecev, na stotine pretečenih kilometrov ter na desetine pretečenih ur. Tudi žena doma je bila proti, da bi šel kar ves maraton. "Dva tedna sem te poslušala, kako kašljaš, nekaj dni si imel tudi vročino, zdaj boš pa tekel 42 kilometrov. Če boš to naredil, ti ne bom nikoli več skuhala nobenega čaja!" je bila odločna. Načeloma sem se strinjal z njo, da to res nima nobenega smisla. Napol sem ji obljubil, da bom tekel samo polovičko. A tiha želja je vseeno ostala. Mislil sem si takole: "Lepo bom štartal in počasi tekel. Če se bom na razcepu dobro počutil, bom pač zavil desno in potem 'na izkušnje' odtekel še drugo polovico." Tako je tudi bilo. Z znancem sva skupaj začela in prvo uro je bil tek prav prijeten. Seveda lahko odtečem še tri ure, sem si mislil. Potem jo je on počasi odkuril naprej, jaz pa sem srečal tekaškega trenerja Urbana Praprotnika, ki je na kolesu spremljal prireditev in, kot že nekajkrat do zdaj, snemal tekače v njihovem elementu, da bi pozneje vse skupaj zmontiral v simpatičen filmček. "Kaj pa ti svetuješ?" sem ga vprašal, potem ko sem mu razložil svoj primer. "Tudi meni se je enkrat to zgodilo. Bil sem natreniran, potem sem se prehladil, a sem mislil, saj bo šlo. Saj je šlo, do tridesetega kilometra, potem me je pa zvilo," se je zasmejal in odbrzel nazaj. Na razcepu sem se spet spomnil, kaj je rekel. Najbrž je tudi to pomagalo, da sem zavil proti cilju – kljub tridesetletnim tekaškim izkušnjam sem zaupal trenerjevemu mnenju. Nekateri pa seveda mislijo, delajo in tečejo drugače. Profesionalni rekreativci Na kratki "Žici", 12,5-kilometrskem teku "okoli" Ljubljane čez Golovec prejšnji teden, sem recimo doživel nekaj pomenljivih dogodkov. Prvi se je zgodil že nekaj kilometrov po štartu, ko sem ob cesti, po kateri smo tekli, videl kar nekaj tekačev, ki so stopili na stran in zaskrbljeno gledali v svojo nogo, privzdignjeno od tal. Preostali člani ekipe so se rahlo nejevoljno prestopali naokoli ali svojemu ekipnemu tovarišu skušali pomagati, kakor so vedeli in znali. Krči, sem pomislil, a sem preblisk še isti hip skoraj zavrgel, saj smo tekli šele kakih 20 minut. Izkazalo pa se je, da so res krči. Kako je to mogoče?

Edini odgovor, ki mi je padel na pamet, je bil ta, da so "zakrčenci" v navalu in pod zahtevo ekipnega duha prehitro začeli in že kmalu doživeli neljube posledice. Drugi dogodek me je presenetil po približno petih kilometrih, ko proga zavija v edini, golovški klanec in se je ena od ekip rutinirano razporedila v "vlečnega konja in voz". Krepak moški srednjih let, ki se je pustil vleči, je kljub temu takoj po začetku klanca začel sopihati in v trenutku mi je bilo jasno, da sam takega tempa ne bi zmogel niti sto metrov.

To se mi je po eni strani zdelo rahlo smešno, saj je šlo za povsem rekreativni tempo brez kakršnegakoli imperativa resnejšega športnega dosežka, a me je potem publicist in tekač Marjan Žiberna, ki mi je tudi posredoval besedno skovanko "profesionalni rekreativci", poučil, da "o trojkah nimam pojma", saj gre pač za ekipno preizkušnjo, ki ji pristen okus daje prav takšna pomoč na težjih delih proge. Do neke mere sem mu moral dati prav. Čeprav sem do zdaj trojke tekel v postavah, ki so prisegale na t. i. "ekipno individualiziranost", sem istega dne popoldne srečal Aleša Žontarja, ki je bil na ta dolgi, 29-kilometrski Žici s svojima vojaškima tovarišema tudi letos drugi, ob tem, da je skoraj pol proge kar sam vlekel njihov najšibkejši člen. "Po ravnem je še šlo, pulz mi ni preveč narasel, v klanec pa me je že malo krivilo in pulz je prišel že blizu 200," se je šalil vrli Žontar, ki kot za stavo pobira visoke uvrstitve in zmage na raznoraznih tekih po Sloveniji, od gorskega maratona štirih občin do ultramaratona v Logarski dolini. V tem, da so se "Žontarjevi vojaki" podili za zmago, sem še videl nekak smisel, v vleki sotekača v rekreativnem tempu pa pač veliko manj.

Nova sezona tekaških poškodb Letošnja tekaška sezona je že v polnem razmahu. Skoraj vsak konec tedna je vsaj po ena tekaška prireditev, če ne več. Obstoječim so se z vipavskim ultramaratonom, kjer se je teklo tudi na sto kilometrov (s kar nekaj tisoč metri vzponov in spustov) pridružile tudi prave ultraške preizkušnje. Naslednja taka bo junija v Podbrdu.

A hkrati je v razmahu tudi sezona športnih tekaških poškodb. Mišice, tetive in sklepi ječijo ob preveč intenzivnih treningih profesionalnih rekreativcev, ki si bodo tudi letos prizadevali še malo izboljšati lanske rezultate ali se podali še na daljšo in napornejšo pot. Pred dnevi so nas, ultrabluzovske kompanjone, za enega od medijev vprašali, kaj si ob vsesplošnem tekaškem navdušenju mislimo o tekaških trenerjih. Videmšek in Gombač sta odgovorila kategorično: "Le kaj ti bo trener pri najbolj naravnem človekovem gibanju?!" Sam sem imel pri tej stvari nekoliko drugačno stališče. Tekaški trener, ali morda še bolj rečeno, usposobljen tekaški svetovalec, ti seveda ni potreben, če se s športom (in/ali tekom) ukvarjaš že od malega in dodobra poznaš svoje telo in njegove omejitve. Povsem drugače pa je, če se teka ali pa kakšnega drugega športa oprimeš pozneje, v zrelih letih, in ti je odzivanje lastnega telesa na vse daljše in bolj intenzivne vztrajnostne preizkušnje precej bolj tuje, saj denimo ne veš vedno, katera bolečina je lahko znak poškodbe in zahteva počitek ter krajše okrevanje, katera pa ni nevarna, saj zgolj seznanja, da si s treningom tudi napredoval. V takem primeru se mi zdi več kot smiselno vsaj za nekaj časa postati član kake organizirane tekaške skupine. Ko sem pred časom pisal o raznih vrstah poškodb, ki so lahko posledica (neustreznega) rekreativnega teka, se mi je ves razburjen javil nek tekaški trener. Obtožil me je, da je bilo moje besedilo antipopularizacija rekreativnega teka, po njegovem najbolj zdravega športa nasploh, saj denimo v njegovi tekaški skupini ni praktično nobenih poškodb. Pri njem že morda, sem mu odpisal, kaj pa na splošno? Če vas torej kot rekreativnega tekača pot v naslednjih mesecih zanese na kakšno množično tekaško prireditev (denimo že na maraton v Radence ta konec tedna), se je dobro zavedati, da ima tekač, ki teče nekje blizu vas in s katerim se (ne)vede običajno vsaj malo primerjate, morda povsem drugačno športno zgodovino od vas in da je lahko tisto, kar je za vas čisti športni presežek, zanj zgolj rutina, ki jo zlahka doseže vsakič znova. Da o njegovih (športnih) genih niti ne govorimo.