Inštruktorji v EU

Vzrok za razmislek in srečanje je bilo povečano število nesreč na poligonih varne vožnje po različnih koncih Evrope ter v sozvočju s tem opaženo slabše sledenje navodilom pri izvedbi posameznih vaj. Avstrijci in njihovi sosedi Nemci so znani po tem, da vse delovne operacije ukalupljajo v, kolikor je mogoče, jasna pravila in postopke. Ker se je Nemcem pripetilo, da je pri opravljanju dela na poligonu inštruktor izgubil življenje, so stopili skupaj in prevetrili postopke in pravila dela. Delo inštruktorjev v Avstriji in Nemčiji dobro poznam, skozi projekte, ki smo jih zastavili skupaj, pa sem se tudi sam navadil razmišljati bolj "sistematično in postopkovno". Zadnje je seveda tudi odličen temelj za kakovostno ovrednotenje opravljenega dela, to pa je prav tako nekaj, kar bi bilo treba vedno narediti. A ko iščemo skupni imenovalec, se mi zdi, da ga na cesti še najprej najdemo v inštruktorjih v avtošolah, ti z vozniki opravljajo precej drugačno delo kot inštruktorji na poligonih varne vožnje. O izobraževanju prvih vem bolj malo in poznam jih le nekaj, v tujini pa se z njihovim poklicem tam nisem nikoli srečeval. Kljub temu bi si upal trditi, da gre za zelo poseben poklic, ki zahteva izjemno zbranost, potrpežljivost, odgovornost in toliko iznajdljivosti, kolikor je različnih voznic in voznikov, ki sedejo za volan. Takemu opisu ne ustrezamo vsi. Kako močan pečat vtisnejo bodočim voznikom, lahko vidimo že po tem, da se vsakdo med nami spominja svojega inštruktorja ali inštruktorice in ob tej asociaciji v spomin prikliče vsaj kakšno anekdoto ali nauk iz šolanja. Čeprav so naši učitelji le kratek čas, si jih zapomnimo za vedno. So učitelji posebne vrste, taki, ki so od vsega začetka na "naši" strani. Ko se je pred leti nanje vsul plaz očitkov, da ne delajo dobro in da je med njimi zavladala tržna ekonomija, ne pa poenoteno in nadzorovano kakovostno delo, je padalo po vseh, tudi po tistih, ki delajo dobro.

Mislim, da so dobri inštruktorji v avtošolah po vseh koncih sveta podobni ljudje, ki jih odlikujejo enake lastnosti. Dobri učitelji česarkoli imajo vedno skupni imenovalec, ki se praviloma pokaže v volji do zavzetega in predanega ponavljanja vedno iste snovi in v sposobnosti, da lahko isto stvar vedno poveš vsakemu posamezniku na način, ki mu je najbližji. Ali je mogoče ta del ukalupiti, spraviti v postopke in pravila, ne vem, vem pa, da bi, če bi delali samo po "pravilih", delali premalo čutno in prožno, kar odvzame vso pristnost in prepričljivost podajanja snovi.

Smo na tej strani Alp sposobni uvesti toliko pravil, postopkov, odgovornosti, takšnih, ki se jih bomo (lahko) držali in hkrati ne bodo zarezala v slovensko in slovansko dušo na način, da bi nas to prikrajšalo za učinkovito prilagajanje ter ustvarjalno in učinkovito improvizacijo? Kaj se zgodi, če se razbohoti improvizacija, je zdaj že jasno, koliko EU pravil pa bi bilo treba imeti, da bi naše delo postalo bolj odgovorno in hkrati še vedno (po naše) iznajdljivo, pa je uganka, ki jo moramo hitro rešiti.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.