Evropa kot nedokončani projekt

Sarkozy je razložil: "Ne smemo dopustiti, da evro propade. Propad evra namreč pomeni propad Evrope." S tem se je absolutno strinjala Merklova, kar pomeni, da so imeli tudi drugi absolutno pravico temu pritrditi. Skratka, zdaj je tudi uradno potrjeno, da drži EU skupaj ravno skupna valuta. Zanimivo je, da prejšnje generacije politikov ne bi nikoli izrekle kaj tako vulgarnega. Kaj takega se nekoč ni spodobilo, tako so govorili le Britanci. Včasih so ljudje raje omenjali skupne vrednote, kulturo, umetnost itd. A kljub temu se zdi, da je najmanjši skupni imenovalec sedemindvajseterice vendarle ravno trg. Združene države Evrope niso v tem trenutku nič drugega kot precej meglena ideja.

Na idejo o Združenih državah Evrope je po II. svetovni vojni prvi prišel Winston Churchill. Velike Britanije seveda ni videl v njej, kajti v tistih letih so Britanci še vedno živeli v iluzijah o obnovi nekdanjega imperija. Posledično so sprva tudi zavrnili povabilo, da se priključijo novoustanovljeni gospodarski skupnosti. (Zablodo so kajpada kmalu prepoznali in jo ob de Gaullovi zavrnitvi prošnje za članstvo leta 1960 tudi pošteno obžalovali.)

Ko se je Jean Monnet po vojni začel resno ukvarjati z idejo o združeni Evropi, je hitro spoznal, da zaradi premočne vezanosti ljudi na nacionalne identitete zadeve ne bo mogoče izpeljati kot politični projekt, se pravi kot federacijo držav. Zato je taktično stopil en korak nazaj in zasnoval skupnost na ekonomskih temeljih, ki se bo počasi nekoč tudi politično integrirala. Če se vse skupaj poenostavi, bi bilo mogoče govoriti o dveh različnih konceptih Evrope: francoskem, ki je politični in meri na federacijo, ter britanskem, ki je strogo ekonomski in vidi smisel povezave predvsem v širjenju skupnega trga.

Vse do zadnje krize se je zdelo, da je prevladal britanski koncept. Potem pa se je v nekem trenutku vse spremenilo in danes je vsakomur jasno, da se je v navidezno povsem tehnični zadevi – vsaj tako so sprva na skupno valuto gledali – skrival nekakšen trojanski konj, s katerim so prišle na plan zahteve po tesnejši politični integraciji. Zdaj se je Evropa znašla na razpotju in, kakor kaže, ne bo več prav dolgo v enem kosu. Evropa vlakov različnih hitrosti je dejansko že realnost. Pravzaprav je vprašanje samo, koliko Evrop bo iz te zmede na koncu nastalo. V Bukarešti in Londonu naj bi že razmišljali o povezovanju držav, ki se ne bodo pridružile evroobmočju. Britanski politiki si pravzaprav želijo, da bi vse ostalo čim bolj tako, kot je bilo – težava je, da niso preverili, ali si to konec koncev želijo tudi britanski državljani. Zdi se namreč, da vsaj trenutno takšne želje nimajo nikakršne opore v realnosti.

V Sloveniji ob tem mnogi obujajo spomine na SFRJ. Država je ušla iz Balkana, da bi se na koncu spet vrnila vanj ... Balkan je že tradicionalno priljubljena tarča kritik, najbrž tudi zato, ker je niti z zavezanimi očmi ni mogoče povsem zgrešiti. Ampak v čem je potem ta Zahod res toliko boljši? Ali se je zadnja kriza morda začela na Balkanu? Dobro, obnašanje Grkov je brez dvoma bilo in še vedno je več kot problematično, o tem nima smisla izgubljati besed, toda treba se je spomniti, da v zgodbi nastopajo tudi drugi akterji, npr. nemške in francoske banke. Ali so se te obnašale odgovorno? Ali ni spadalo med njihove temeljne dolžnosti tudi to, da preverijo, komu kaj posojajo? Ali res niso o vsem skupaj nič vedele? In navsezadnje, ali nista bili Nemčija in Francija prvi, ki sta kršili pravila igre?

Ob svojem rojstvu je evro veljal za "krono" uspešne povezave, za tisto češnjo na tortici. Danes je jasno, da je bolj "motor" nadaljnje politične integracije, torej ne cilj, marveč zgolj sredstvo. Vse kaže, da si Sarkozy in Merklova tega še nista upala v celoti priznati.