Ponedeljek, 25. 10. 2010, 15.57
8 let, 10 mesecev
Dobro situirani reveži
Po internetnih forumih in vrhunskem mediju demokracije, Facebooku, je završalo – država hoče povračilo socialne pomoči, ki jo je izplačala revežema. Sledile so tudi televizije in tako sem lahko videl prispevek, katerega uvodni prizor se začne z veliko, lepo hišo, ki stoji sredi polj, pred njo vrt, v daljavi vinograd in njive. Prava slovenska idila. Potem smo izvedeli, da sta lastnika ostala brez službe in začela prejemati socialno podporo. Nato je on umrl, država pa hoče nazaj denar, ki so mu ga izplačali, zato "bi nam vzeli njivo v celoti", če ne bo zadosti, pa še vinograd. Novinar ni omenil, da tak zakon obstaja že dolgo, še iz socialističnih časov, da so ga vmes malo spreminjali, nikoli pa ga očitno niso izvajali. Povedal pa je, da podpiranca niso obvestili o zakonu in o tem, da je podpora pravzaprav posojilo, ki ga bodo morali vrniti dediči. Ja, vem, lahko bi se razpisal o neznosni šlampariji slovenskih uradnikov in o neizvajanju zakonov, ampak zanima me nekaj drugega. Očitno sem lovec na slovenske posebnosti in tu sem opazil eno izmed njih. Pustimo konkreten primer, zavrtimo si mogoče scenarije več zadev podobne vrste. Če bi se taka zgodba zgodila v Ameriki, bi nesrečnika začenjala prodajati vinograd, njivo in tako dalje kar sama, zraven bi se pa seveda trapila z new age tolažili, češ da gre za novo priložnost in podobne mantre ameriškega optimizma. V Angliji in Nemčiji bi ravnala isto, le brez new age blodenj. Kaj pa pri nas? Še pred sto leti bi šlo po isti poti, iz literature in spominov je ohranjenih več primerov ljudi, ki so v krizi prodajali del za delom svojega premoženja. Danes pa ima človek lahko veliko nepremičnino in zemljo okoli nje, pa odkoraka po podporo, ne da bi sploh pomislil na prodajo. To je ta trenutek slovenske posebnosti. Bralcem, ki divjajo po forumih in Facebooku, se zdi tovrstno ravnanje nekaj normalnega, torej ne gre za izoliran primer, marveč za splošno veljavno ravnanje, torej pravo slovensko posebnost. Kaj pa je pravzaprav država? Skupen servis, ki nam olajša življenje. Učinkovita država je tista, pri kateri je čim manjša razlika med njenim namenom in tem, kar res počne.
Predstavljajte si, da država ne obstaja in ste sosed nesrečnika, ki je ostal brez službe. Pride k vam in reče, prosim, vsak mesec mi dajaj denar za preživetje. Vi seveda rečete, hej, saj imaš vinograd, prodaj mi ga, mesečno ti ga bom izplačeval. Lepo prosim vse, ki besnite po forumih, povejte mi, bi res mesec za mesecem podpirali soseda in nikoli zahtevali povračila?
Skratka, državnega denarja ne razumemo kot svoj skupen denar. Vsak mesec od plač in honorarjev dajemo v skupno vrečo tudi zato, da bi v trenutku potrebe lahko dobili vsaj za minimalno preživetje. Na Zahodu trenutek potrebe nastopi, ko ste brez vsega, pri nas pa, ko ste še zgledno nepremičninsko podprti.
Do skupne vreče slovenske države se vedemo, kot da ne bi bila zares skupna, naša, marveč tuja. Kar je tipična posledica naroda, ki nikoli prej ni imel svoje države. Pridemo in nategnemo te naše okupatorje, naj bodo Avstrijci, Italijani, Madžari, kdorkoli že, in fino se nam zdi. Težava je le v tem, da v samostojni državi nategujemo sami sebe. Zgražamo se nad tajkuni, a oni so utelešenje tovrstne slovenske miselnosti – zadosti blizu vreče so, da iz nje nosijo z obema rokama. Zgražamo se zato, ker jim zavidamo. Saj bi mi tudi grabili, ampak se lahko približamo le drobtinam.
In drugo: če država in dobrodelne organizacije podpirajo ljudi, ki stanujejo v velikih nepremičninah, potem nobenemu od njih nikoli ne bo treba prodajati. Torej bo nepremičninski trg mrtev, nove generacije pa bodo živele pri starših ali v podnajemu – najverjetneje bodo njihovi stanodajalci taisti socialni podpiranci. Prej ali slej se bo pojavila eksplozija nezadovoljstva in neperspektivnosti pri mladih. Slovenija je izbruh preložila za kako desetletje z domiselno rešitvijo: pustimo vse stanovati tam, kjer so, dozidajmo zadostno število stanovanj in hiš. Balon se je začel napihovati in se pred nekaj leti ustavil, zdaj pa ga pokonci drži samo še inercija. Osnovna težava pa je ostala nerešena: slovenska nepremičnost v vseh pogledih.
Mlad strokovnjak (vstavite, kogar želite: zdravnik, veterinar, pravnik, sodnik, informatik ...) bo prejel prvo plačo, recimo v rangu 800 evrov. Doma, torej pri starših ali v podnajemniški garsonjeri, bo gledal oddajo o slovenskih siromakih in nenadoma ga bo prešinilo: čakaj, pa saj so ti ljudje, ki jim s prispevki pomagam vsak mesec, neprimerno premožnejši od mene. Kje imam jaz veliko hišo, kje vrt, vinograd, njive?!?!? Vse, kar si bom lahko v življenju privoščil, je dosmrtno posojilo za enosobno stanovanje. Če se poročim, bo partner prispeval dosmrtno posojilo še za dodatno sobo. In če prvega otroka prodava na črnem trgu s človeškimi organi, bova za ta denar lahko doplačala še otroško sobo za naslednjega potomca. In to je to. To je moje slovensko življenje.
Ko mladi končno zakapirajo, kam vodi zdajšnja slovenska miselnost, imajo tri možnosti: upor na cestah, izselitev iz države ali ignoranca. Slovenci smo res agresivna kultura, vendar obrnjena navznoter – ceste so torej varne. Sposobni in nadarjeni se bodo izselili. Ignorantje bodo hodili z žurke na žurko, študirali do štiridesetega, živeli pri starših, dokler ti ne umrejo, enkrat vmes pa bodo zaprosili za socialno pomoč. Najverjetnejša je torej možnost, da Slovenija ostane dežela dobro situiranih revežev, ki pa jo bo financirala Evropa, da bi na enem mestu, lepo doma, obdržala vse tiste, ki jih itak ne potrebuje.