Torek, 8. 4. 2014, 13.04
8 let, 10 mesecev
Dežela ultramaratonov
Tudi v Ameriki je podobno, s tem, da je spomladansko obdobje prvovrsten čas za malce drugačno tekaško sezono – sezono ultramaratonov.
Amerika je dežela kontrastov. Na eni strani imate nebotičnike in pehanje za denarjem, na drugi samoto in asketsko umaknjenost v prekrasno divjino. Po eni strani si Američani prizadevajo urbanizirati vsako ped običajnega človekovega življenja, po drugi pa so enako zagrizeni pri ohranjanju neokrnjene narave. To se še najlepše vidi v njihovih nacionalnih parkih, sijočih primerih organiziranosti, kjer je natančno premišljen in omejen vsak detajl vpletanja človeka v divjo naravo.
Amerika pa je tudi dežela ultramaratonov.
Nekateri ameriški ultramaratoni že imajo legendarni status, med njimi Western States Endurance Run na sto milj (sto šestdeset kilometrov), ki ima že štiridesetletno tradicijo, potem Badwater Ultramarathon, ki je s svojo strah vzbujajočo dolžino 135 milj (prek dvesto kilometrov) in neznansko vročino Mrtve doline najbrž eden najtežjih, in nenazadnje tudi Hardrock Hundred Mile Endurance Run na sto milj, ki se lahko postavi z deset tisoč metri vzpona. Seveda pa poleg teh, najtrših, obstaja cela vrsta prijaznejših, na katere prihajajo ameriški pustolovci, tu pa najdete tudi ultratekače (t. i. ultraše) z vsega sveta, ki so si zadali izpolniti svojo sanjsko avanturo v enem prekrasnih naravnih ambientov.
Če pogledamo Američane, so ti večinoma dveh vrst. Eni so res ekstremni športniki, ki so svoje poklicno in zasebno življenje povsem podredili tem vztrajnostnim preizkušnjam ter poskušajo z njimi svojemu življenju dati višji smisel – nekaj, kar bo ostalo za njimi. Ti dosegajo neverjetne rezultate, stokilometrske teke s tisoči metri vzpona tečejo povprečno hitreje od deset kilometrov na uro in vsakič znova premikajo meje teh nenavadnih športnih preizkušenj.
A hitro za njimi je velika in prevladujoča skupina tekačev, ki bi jih, če jih vidite na kupu, veliko hitreje proglasili za totalne rekreativce v primerjavi s podobno skupino maratonskih tekačev. Veliki in majhni, vitki in krepki, srednjih let in starejši, obeh spolov in vseh barv, sestavljajo pisan šopek ljudi, ki jim je gibanje v naravi sestavni del življenja. Mnogim od njih terensko delo v naravi predstavlja tudi njihovo poklicno življenje, saj ravno ameriški nacionalni parki in rezervati z vsemi pripadajočimi rangerji, čuvaji, vodniki in gorskimi reševalci, sestavljajo množico, iz katere izhaja mnogo ultrašev.
Kaj je bolj naravnega in normalnega od rangerja, ki vse delovne dni v letu preživi na zraku in v polnem telesnem pogonu, kot to, da se nekajkrat letno zapodi še po bližnjih ultraških prireditvah v sosednjih nacionalnih parkih in s tem več kot potrdi svojo izvrstno telesno kondicijo ter vsesplošno pripravljenost. Seveda pa med ultraši najdemo tudi čisto običajne ljudi, ki svojim tekaškim podvigom iz takega ali drugačnega razloga želijo dodati ultraško dimenzijo.
Ravno zato tekmovalnost pri njih ni v ospredju. Gre za izkušnjo, doživetje, saj deset-, dvajsetinvečurni telesni pogon v človekovo doživljanje lastnega bivanja, če to seveda uspe ozavestiti, pripelje povsem nove dimenzije.
Na okrepčevalnicah se preudarno, a obilno naje in napije, se preobleče, če je treba, razmišlja o naslednjih kilometrih svoje poti in o morebitnih neprijetnostih, ki bi se mu lahko pripetile na poti. Navajen je prenašati bolečine v mišicah, udobno mu je v njegovi neudobnosti, ve, do kje lahko potisne svoje telo, da ga ne bo porinil čez rob. Ne boji se teme, pripravljen je nanjo z osnovno in rezervno lučjo, ve, do kje se bo spustila temperatura in kako funkcionira po celi noči brez spanja (veliko ultrašev je na poti tudi več kot 24 ur, v kompletu torej tudi eno celo noč). Vedno je pripravljen dati vse od sebe, zlepa ga ne spravite s proge, vendar se ne boji odstopiti. Če ne gre, pač ne gre, bo šlo pa drugič, je njegovo vodilo, na koncu gre za zgolj in samo za ultramaraton.
Spremljevalci so cele dneve na preži, nekateri strmijo v daljavo in v njej poskušajo locirati napredovanje svojih ultrašev, spet drugi dremajoče čakajo oviti v odeje, dokler jih prihod ultraša ne spravi v polni pogon. Mnogi prebedijo cele noči, prečakajo cele dneve, ob tem pa skrivajo notranjo napetost, ki se nabira v njih, ko vidijo svoje ultraše vse bolj utrujene.
Ves čas se ukvarjajo z logistiko in razmišljajo, kdaj morajo priti na novo lokacijo in kaj vse morajo imeti na njej. Če so ultraši magnetna igla, ki je usmerjena proti cilju, so njihovi spremljevalci kompas, zaradi katerega so ultraši vedno usmerjeni v pravo smer. Včasih se, še posebej, če se ultramaratoni končujejo že v trdi temi in so v veliki skrbi za svojega utrujenega ultraša, opremijo z vsem potrebnim, si nadenejo luč ter oprtajo nahrbtnik in se mu odpravijo naproti, hodijo po označeni poti v nasprotni smeri, oprezajo za njim v divjini, iščejo njegovo čelno svetilko v temi in to počnejo toliko časa, lahko tudi ure in ure, kolikor je pač potrebno, da ga zagledajo. Prejšnji teden sem se v taki temi znašel tudi sam, proti meni pa se je odpravila moja žena Renate.