Delavec in državljan

Večinski mediji so se kar najbolje pripravili na praznovanje prvega maja. Izstopala je vloga nacionalne radiotelevizije, predvsem pa informativnega programa edicije Pro plus, ki jo vodi najvplivnejša medijska osebnost v državi, Tomaž Perovič (Žurnal 24ur). Na ljubljanskem Rožniku bi se po podatkih te moralo zbrati med 20 in 30 tisoč ljudi, a smo doživeli nekaj povsem nasprotnega. V Odmevih nacionalne TV, ki jih je koordiniral Slavko Bobovnik, je vlogo poročevalca (poročevalke) s kraja dogodka opravila voditeljica Jelena Aščič. Ta je bila vidno v zadregi. Odrecitirati bi morala namreč nekaj stavkov, ki bi poveličevali število zbranih ljudi, svetle cilje, za katere se že od enobeja naprej zavzemajo, ter sindikalne voditelje, ki jih polni predanosti in zanosa vodijo skozi rdeče morje v svetlo prihodnost. Tak repertoar je stalnica "poročil" o dogajanju v domovini, videli in slišali smo ga že tolikokrat, da smo postali povsem apatični. A v tem primeru se je zgodilo presenečenje. Pozdraviti je treba odločitev konkretnega uredništva, ki je nadaljevanje te zgodbe necenzurirano objavilo, kar je dokaz velikega poguma. Namreč: Jelena Aščič je dala besedo g. Jožetu, delavcu in državljanu, katerega priimka ne vemo. Ta je brez dlake na jeziku zadel žebljico na glavico, ko je povedal, da sindikalnemu cirkusu Dušana Semoliča et consortes ne verjame. Pritožil se je nad mizerno plačo, ki jo prejema, vendar se je iz vsega, kar je povedal, dalo razbrati, da so pri tem sindikati – svobodni in vsakršni – prej ovira kot pomoč. Delavec in državljan Jože je tako spregovoril z glasom tihe večine, ki ga mediji kar najbolj skrbno ignorirajo. Kako ga tudi ne bi: pri nas je spoštovanje münchenske deklaracije, ki govori o nujnosti vsestranskega poročanja, preverjanja informacij in odsotnosti ščuvanja po krivem, na najnižji točki od osamosvojitve. Slika, ki jo dan za dnem ustvarjajo dominantna občila, se ne sklada z voljo večine državljanov, natančno pa odraža pričakovanja in stremljenje politične elite, kakršna se je na ogled postavila ob predvečeru praznika antiimperialistične fronte v Stožicah. Malokdaj smo imeli namreč priložnost videti, kam država gre in za kaj se njeni "voditelji" zavzemajo, kot prav tedaj. Izstopajoča sta bila dva elementa: rdeča barva garderobe, ki je prek majic, srajc, predvsem pa protokolarnih kravat in kril kar bila v oči. To je bilo strahotno neokusno, kajti očitno je bilo, da so se udeleženci na skrivaj prej dogovorili, v kakšnih oblačilih bodo nastopili. Potem je bila tu pojava ljubljanskega župana, prav tako oblečenega na enak način. Mislim, da so ga kamere ujele v prvi vrsti, kar je spet problematično, da bolj ne bi moglo biti. Celoten državni vrh, ki se je pojavil ob njem, je namreč sporočil, da ga mnenje komisije za preprečevanje korupcije ne zavezuje. Zanje je Zoran Janković eden njih, nedolžen in zaslužen, kot so oni. To je bilo najbolj sistematično norčevanje iz pravne države, kar smo jih doživeli v zadnjem času. Za svoje početje ta elita nima podlage v vsenarodnem konsenzu. Ta nikakor ne more biti kritika institucij in mehanizmov, ki vzdržujejo najbolj konkurenčno družbo na planetu, Evropsko unijo. Četudi v njej ni vse, kot bi moralo biti, pa demokratični socializem ali anarhokomunizem (Internacionala: "Ta svet krivičnosti razdrimo, do tal ga boj naj naš podre … bili smo nič, bodimo vse.") nikakor nista in ne moreta biti njena alternativa. In tudi: kje v razvitem (normalnem) svetu pa kar naprej proslavljajo in paradirajo na temo (druge svetovne vojne in) proletarskih revolucij? V Avstriji, Nemčiji, Italiji, ZDA, Švici? Ne, pač pa v Severni Koreji in kateri od razkričanih ljudskih demokracij!

Vendar: povsem napačno bi bilo misliti, da se je eliti iz Stožic zavrtelo v glavi in je kot nekakšen don Kihot proslavlja svet, ki ga že zdavnaj ni več. V nasprotju z večino delavcev in državljanov ti ljudje ob promociji kulta teh in drugih revolucij že sedemdeset let vsiljujejo svojo voljo drugim, včasih z orožjem, danes z mediji, ki so njegov učinkovit nadomestek. Rdeča elita ima en sam instinkt, preostalo ji je nepomembno. Ta je, kako ohranjati lastno oblast skozi desetletja, in to na takšen način, da se noben od njihovih privilegijev ne bo zmanjšal. Teh ljudi je približno deset tisoč: nekakšna mini množica iz Stožic. Slovenija jim je podrejena: da so letošnji prazniki sovpadli z bistvenim znižanjem bonitet in gospodarskega položaja republike, je logično dejstvo, ki sledi iz zgoraj povedanega. To skrbi delavce in državljane, elite pa ne. Že ve, zakaj, račun se ji je do zdaj še vedno izšel.