Bodo državljani lahko vrnili dolgove, ki jim jih je nakopala oblast?

Ena Slovenija je vsak dan bolj revna, vsak dan bolj zadolžena, zadolžuje se za dobrine, ki sproti pohajajo in od katerih bo lahko le malo črpala v prihodnosti. Njeni prihranki so borni in še naprej kopnijo.

Druga Slovenija pa je še vedno relativno bogata, sicer zadolžena, vendar za dobrine, ki ji prinašajo dolgoročno korist. Ima spodobne prihranke, ki jih je (po zadnjih podatkih) v zadnjem letu še povečala.

Prva Slovenija je država, Republika Slovenija. Druga Slovenija so državljani te republike. Poglejmo si ti Sloveniji pobliže.

Prva Slovenija Javni dolg Republike Slovenije se je po uradnih podatkih od leta 2008 do današnjih dni povečal za približno šestkrat, s petih na skoraj 30 milijard evrov.

Za obresti zdaj plačujemo že več kot milijardo evrov. To je skoraj sedemkratni letni dobiček Krke, ki je eno od naših najboljših in najbolj dobičkonosnih podjetij.

Javni dolg, preračunano na posameznega zaposlenega Slovenca (ti namreč dejansko ustvarjajo konkretno dodano vrednost, s katero se lahko odplačuje dolg), znaša že skoraj 50 tisoč evrov. Če bi bil to neposreden dolg vsakega zaposlenega posameznika, bi moral ta zgolj za obresti mesečno plačevati skoraj 160 evrov, ob tem pa glavnice sploh ne bi odplačeval.

Če javni dolg razdelimo zgolj na tiste, ki delajo v realnem, gospodarskem sektorju (saj ti s svojim delom najbolj neposredno polnijo proračunsko blagajno), javni dolg na posameznega zaposlenega znaša skoraj 70 tisoč evrov oziroma več kot 220 evrov mesečno za obresti.

Bojim se, da se javno zadolževanje še ni ustavilo.

Druga Slovenija Prihranki prebivalcev Slovenije so se v zadnjih letih povečali na znesek, ki je višji od javnega dolga države, v kateri živijo.

Več kot 40 odstotkov prihrankov imajo Slovenci v bankah, na svoje depozite pa dobivajo vse nižje obresti, ki so v zadnjem letu padle tako nizko, da znašajo zgolj še kako osmino višine obresti, ki jih za izposojanje denarja plačuje država. Ob tem na obresti plačujejo še dodatne davke. Če bi bila država zadolžena po istih obrestnih merah, kot zdaj veljajo za vezane prihranke državljanov v bankah, bi letno plačevala manj kot dvesto milijonov evrov (ne pa več kot milijardo).

Zasebna zadolženost Slovenca je približno trikrat nižja od njegove javne zadolženosti. Ob tem je Slovenec v povprečju zadolžen za stanovanje, ki mu bo služilo dolgoročno in bo po odplačilu dolga ostalo v njegovi oziroma rodbinski lasti.

Tudi najbogatejših sto Slovencev ima letos za približno tretjino več premoženja kot lani, pri tem pa večina z vrha lestvice svoje posle menda pretežno opravlja v tujini in tam tudi biva. Ne gre računati na to, da bi svoje premoženje srednjeročno prenesli v Slovenijo.

Slovenci smo torej varčni in v tem pogledu razumni ljudje. Postavlja se vprašanje, kako je mogoče, da smo se tako zadolžili kot država. Postavlja se vprašanje, ali moramo državljani res odplačati dolgove, ki jih je v našem imenu najel nekdo drug. Postavlja se vprašanje, ali dolgove sploh lahko kdaj odplačamo.

Na prvo vprašanje lahko odgovorijo ekonomski analitiki. Na drugo vprašanje je odgovor žal jasen. Na tretje vprašanje najbrž neposredno in konkretno ne želi odgovoriti nihče. Tu pa je nekaj iztočnic za razmišljanje.

Neskončni dolg: primer številka ena V teh dneh je v slovenščini pri založbi /*cf. in v prevodu Branka Gradišnika izšla tudi po obsegu monumentalna knjiga Dolg: prvih 5000 let dolžništva, ki jo je pred tremi leti, tudi kot svoj odgovor na svetovno finančno krizo, napisal anarhistični antropolog in profesor na londonski ekonomski šoli David Graeber. V njej je ta eruptivni mislec obdelal in analiziral različne pojavne oblike dolga in dolžništva skozi zgodovino. Pri tem izhaja iz premise, da reklo "dolg je pa le treba poravnati" pogosto jemljemo kot preveč samoumevno ter da to ne velja zmeraj in za vsako ceno.

Navaja primer, kako so v času naftne krize v 70. letih prejšnjega stoletja države Opeca zasule zahodne banke s tolikšnim novim bogastvom, da te banke niso več vedele, kam naj nalagajo ta denar. Tako sta potem na primer banki, kot sta Citibank in Chase, začeli v tretji svet pošiljati svoje zastopnike, ki so poskušali tamkajšnje politike in diktatorje prepričati, naj vzamejo kakšno posojilo. Ti so večino denarja takoj položili na svoje švicarske račune, odplačevanje dolgov pa prepustili prebivalstvu države. To je, tudi zaradi vmes nekajkrat povišanih obresti, do današnjih dni teoretično sicer že večkratno poplačalo glavnico, vendar je ta še vedno ostala neporavnana v celoti, te države pa so vse bolj revne in v vse večjem socialnem razsulu.

Neskončni dolg: primer številka dve Še bolj radikalen in ekstremen je drugi primer, o katerem Graeber v svoji knjigi piše, ko navaja odkritja, na katera je naletel francoski antropolog Jean-Claude Galey v nekem predelu vzhodne Himalaje.

Še v 70. letih prejšnjega stoletja so pripadniki nižjih kast, ki so jih imenovali "poraženci" – to pa zato, ker so bili menda potomci ljudstva, ki so ga pred davnimi stoletji (da, stoletji!) premagali predniki zdaj vladajoče kaste –, živeli v trajni dolžniški odvisnosti. Kako se je ta kazala? Ker niso imeli ne denarja ne zemlje, so bili prisiljeni prosjačiti pri posestnikih, da so tam sploh dobili hrano za osnovno življenje, teh drobnih posojil pa, zato ker so bili zneski tako nizki, niti niso vračali v denarju, temveč so obresti poravnavali z delom. Pazite, šlo je za stoletja dolgo dolžniško odvisnost, ki se je prenašala iz generacije v generacijo!

Dogodki, ki so te t. i. poražence dejansko stali največ denarja, so bili, kot tudi marsikje drugje po svetu, pogrebi in poroke. Ta denar si je bilo seveda treba izposoditi. Še posebej brutalne so bile dolžniške obveznosti pri porokah. Kadar se je bilo treba zadolžiti zanje (denar je moral priskrbeti oče neveste), je bila za varščino kar nevest sama.

Takoj po poročni noči se je morala zglasiti v upnikovi hiši in preživeti tam nekaj mesecev kot njegova priležnica, dokler se je ni naveličal. Potem jo je upnik poslal v kako drvarsko taborišče/delovišče za naslednje leto ali dve, da je tam kot prostitutka odplačevala očetov dolg. Ko je bil dolg poravnan, se je vrnila k možu in zaživela kot zakonska žena.

Najbolj neverjetno je to, da francoski antropolog ne poroča, da bi se ta ureditev komu tam zdela krivična. Kot kaže, so vsi menili, da tako pač je in da se vse skupaj tudi obnese.

Kaj nas učita ti dve zgodbi v povezavi s Slovenijo?

Nauk prve zgodbe Prvi nauk je, da skoraj 30 milijard evrov javnega dolga ne bo izginilo samo od sebe. Že samo odplačevanje obresti pomeni resno zategovanje proračunskih odhodkov (glede na že zdaj visoke davke bo dodatne proračunske prihodke najbrž težko ustvariti) v prihodnjih letih, kar bo imelo za posledico nadaljnje nižanje kakovosti osnovnih javnih storitev od zdravstva in izobraževanja do kultiviranja prihodnjih civilizacij Slovencev.

Načeloma milijarda evrov za obresti pomeni milijardo evrov manj za slovensko javno infrastrukturo in njeno vsakodnevno delovanje. Glede na to, da so bila zadolževanja zadnjih let večinoma namenjena sprotni porabi javnega sektorja, iz katere ne bomo mogli ustvariti prihodnje dodane vrednosti, prihajamo v položaj, v katerem se je s temi ukrepi sicer ohranilo javna delovna mesta v enakem okviru kot pred krizo, vendar javni sektor za svoje nemoteno delovanje ne bo imel več na voljo ustreznih finančnih sredstev. Ljudje v javni upravi bodo sicer še naprej imeli službe (če vlada na tem področju ne bo naredila kakih rezov), vendar ne bodo mogli produktivno opravljati svojega dela, ker za to ne bo denarja. Da o tem, kako je vse večji del javne infrastrukture povsem dotrajan (recimo aktualni primeri propadajočih mostov, cest, rečnih nabrežij itn.), niti ne govorimo.

Zasebni sektor, ki je povezan z javnim sektorjem prek javnih naročil, pa bo z morebitnimi dodatnimi rebalansnimi in proračunskimi znižanji še bolj žalostno propadal kot do zdaj.

Ne glede na to, da imajo državljani letos več denarja kot lani, bo slovenska družba kot javna dobrina prihodnje leto še revnejša kot leto prej.

Nauk druge zgodbe Prepričanje, da so pretekle vlade zadolžile naše potomce, v kontekstu himalajske zgodbe t. i. večstoletnih poražencev dobiva realen okvir. Generacije, ki odraščajo in bodo živele ter delale na območju Slovenije, bodo iz dneva v dan in iz leta v leto čutile posledice preteklih in zdajšnjih javnih zadolževanj. Te bodo neposredno vplivale na kakovost njihovega javnega življenja in bivanja, ne glede na to, da imajo kot zasebne osebe morda več prihrankov in premoženja kot v preteklosti.

V tem pogledu postaja več kot logično, da se najbogatejši Slovenci selijo v tujino. Skoraj prepričani smo lahko, da bodo poleg premoženja tako ali drugače za seboj potegnili tudi svoje otroke.

Drugi, ki smo usidrani tukaj, imamo zaradi teh dolgov vse večje trenutne in dolgoročne težave, ki se najbrž ne bodo rešile v času naših življenj.

Ne vem, kaj naj na to temo rečem svojim trem odraščajočim otrokom.

Naši vladi, ki jo sestavljajo razumni ljudje, prebivalci tiste druge, bogatejše Slovenije, torej vsi njeni prebivalci, pa lahko samo položim na srce, naj dobro premisli, preden nas še dodatno zadolži.