Beneška prerokba

Stoletne vode se dvigajo iz oceanov in morij, prestopajo obrežja rek in se razlivajo po ozemlju, ki je bilo nekoč rezervirano za spomenike človeške civilizacije. Nevidno oko, skozi katerega pripovedovalec ustvarja svojo sliko arhipelaga v laguni, se spušča s sivega neba, predre kopreno deževnih oblakov, dokler pod seboj ne ugleda tlakovanih, od nešteto človeških nog povsem obrušenih ulic mesta, ki z višine spominja na silhueto orjaške kamnite ribe. Benetke so tokrat bolj poplavljene kot običajno. Kalne vode Jadranskega morja pljuskajo po uličicah, ulicah, prehodih, skritih vrtovih in malih trgih, vajenih vsakoletnih poplav. Peščica turistov iz Azije se počasi prebija proti osrednjemu beneškemu trgu in se čudi morski površini, ki se je samozavestno razširila in ugrabila velik del mesta. Burja in jugo, ki ga v beneški laguni imenujejo sirocco, sta ustvarila pojav, ki se mu reče acqua alta, visoka voda. O vetrovih in vrtovih, o flori in favni Benetk najbolje piše Predrag Matvejević. Njegove Drugačne Benetke so lirična kronika mesta, o katerem si domišljamo, da nekaj vemo, a v resnici poznamo samo nekaj drobcev mozaika. Matvejevićeve podobe mesta na lesenih pilotih so magične. Bralca potopijo v zgodovino, spomine in melanholijo samotnih, napol zapuščenih predelov Benetk, kamor hodijo umirat galebi.

I. Na mesto me veže spomin iz otroštva. To je velika, ilustrirana knjiga Marco Polo, ki je, odkar se zavedam sveta okoli sebe, kot nekakšna trofeja počivala na očetovi knjižni omari. Ko sem bil še majhen otrok, sem jo večkrat s težavo vzel s police in listal po njej, kajti njene platnice so me privlačile. Knjiga je bila opremljena s fotografijami daljnih krajev in dežel, ki jih je na svojih potovanjih na Vzhod obiskal Marco Polo. Še vedno imam pred očmi veliko fotografijo praznega sidrišča gondol z lesenim pomolom, na koncu katerega je kapelica z večno lučjo. Slika je otožna, na njej razen lučke, ki gori v leseni kapelici, ni nobenega življenja; megličasto ozadje, iz katerega se v večernem mraku dviguje cerkev San Giorgo Maggiore, prikazuje Benetke, kot sem jih spoznal mnogo let pozneje, nekega deževnega, vlažnega nedeljskega popoldneva, ko sem blodil po četrti, imenovani Canneregio, po nabrežju, ki mu Benečani pravijo Fundamenta Pescaria. Od obrežja kanala, kjer ob sobotah dopoldne ribiči prodajajo svoj nočni ulov, je le nekaj korakov do judovskega geta; treba je skoraj skloniti glavo, da se ne udariš v lesene tramove ozkega, zanikrnega prehoda, ki vodi v tisti del Benetk, kjer so nekoč živeli Judje. Zaradi svojih poslovnih dejavnosti so bili v glavnem na slabem glasu pri svojih krščanskih someščanih; ker so posojali denar in pri tem zaračunavali visoke obresti, so jih ti odkrito sovražili, kajti Rimskokatoliška cerkev je obresti v tistih časih strogo prepovedovala in posojevalcem denarja grozila celo z izobčenjem.

Shakespeare je beneškemu getu podelil literarne razsežnosti, ko je vanj umestil Shylocka, brezčutnega, oderuškega posojevalca denarja z značilnim rdečim pokrivalom, ki so ga morali v 16. stoletju nositi mestni Judje. Njihova svoboda gibanja se je končala s sončnim zahodom, ko so se morali vrniti v ghetto na severu mesta in tam ostati do sončnega vzhoda. Krščansko meščanstvo je trdilo, da so takšni ukrepi potrebni zaradi njihove varnosti. In v tem lahko najdemo konkretne sledi antisemitizma, ki mu Shakespeare v Beneškem trgovcu ne uide. Resnične Benetke 15. in 16. stoletja so imele namreč dva obraza; na eni strani je vladala zaveza idealom republike, v kateri so si svobodni meščani in plemstvo mesto predstavljali kot skupnost enakih, na drugi strani je stalo obzidje, za njim Judje. To so bili "izbrisani" tistega časa. Stigmatizirani sosedje, ki jih je meščanstvo gledalo z mešanico prezira, praznoverja in strahu zaradi njihove sposobnosti.

II. Na Shylocka lahko gledamo v takšni luči, lahko pa presežemo klišejsko razlago brezčutneža, ki od poroka svojega dolžnika zahteva nečloveško, kruto pogodbeno kazen, to je funt mesa, ker tako piše v pogodbi. V tej, antisemitizma osvobojeni interpretaciji, gre za versko-moralno dihotomijo, celo za konflikt med krščanstvom in judovstvom. Shylock pooseblja tradicionalno judovsko zavezanost postavi, njegovi dolžniki pa brenkajo na strune krščanskega odpuščanja. Kje je meja med privrženosti pravu in moralnim relativizmom, ki se sklicuje na eno osrednjih svetopisemskih načel, ki jih omenja Gospodova molitev (Očenaš) kot najpomembnejša krščanska molitev – namreč da je treba dolžnikom odpuščati njihove dolgove?

Ta dilema je dandanašnji še kako aktualna. Kriza kapitalizma, ki jo Beneški trgovec metaforično nakazuje na nekaj mestih, je v prvi vrsti vprašanje, kaj je tisto, kar je na lestvici naših vrednot postavljeno višje: zakon (spoštovanje pravne države) ali krščansko usmiljenje (odpuščanje)? Oziroma – če dilemo prenesemo v diskurz moderne države: je to pravo ali socialna pravičnost?

Shakespeare je Benetkam, ki so se konstituirale kot republika, utemeljena na trgovini, prekupčevanju, nasilju in oderuštvu, z likom Shylocka pravzaprav nastavil ogledalo. Mesto, ki se je rodilo iz lagune, se širilo s pomorsko trgovino in bogatelo z mogočno mornarice, katere jadra so plapolala pred sredozemskimi pristanišči in pristanišči Orienta, je svojo slavo – če lahko malce karikiramo – utemeljevalo na svetlobi zlatih kovancev. V svoji samovšečnosti so meščani Benetke poimenovali Serenissima, najsvetlejša.

Mesto, katerega temelji ležijo na 118 majhnih otokih, je rojevalo genije in v njem so umirale legende. Marco Polo, ki že stoletja spi v cerkvi San Lorenzo di Venezia, je iz Benetk krenil na pot proti srednji Aziji in Kitajski. Véliki potnik in trgovec je spremenil evropsko razumevanje sveta, njegova knjiga Il Milione o potovanjih po Aziji in Kitajski je navdihnila Krištofa Kolumba, ki je dve stoletji pozneje odplul na nasprotno stran sveta, da bi odkril morsko pot v Indijo.

III. Benetke so svetovni dediščini dale tudi arhitekte, slikarje, literate in glasbenike, kot sta Vivaldi in Monteverdi. V mestu sredi lagune se je dokazoval Giacomo Casanova, najbolj slavni ženskar na svetu. Slikarji Bellini, Canaletto in Guardi so prav tako otroci Benetk, v katerih sta v 20. stoletju navdih iskala Ezra Pound in Thomas Mann; drugi je v pretežno avtobiografskem romanu Smrt v Benetkah napovedal zaton zlaganega aristokratskega puritanstva ovenele dive z imenom Evropa in s tem odprl vrata dekadenci. Mannov lik Gustava von Aschenbacha, ki ne prikriva erotične obsedenosti z androgenim predpubertetnim dečkom, je slutnja obdobja, v katerem se bo literatura spuščala v najbolj skrite globine človekovih perverzij in fantazem.

Smrt v Benetkah je italijanski režiser Luchino Visconti spravil na filmski trak s subtilnim občutkom za zaznavanje osamljenosti in resignacije, s katerima so se po koncu novoromantične omame spopadali evropski umetniki. Kajti 20. stoletje je prineslo spoznanje, da čudežev ni in da je človek v svojem bistvu nesrečno, od narave odtujeno bitje. Vse to je sprožilo naveličanost nad iskanjem filozofskih ali verskih resnic in evropski človek – njegovo bivanjsko krizo je izpostavil Edmund Husserl v svojem znamenitem dunajskem predavanju Kriza evropskega človeštva in filozofija – se je spopadel sam s sabo, s propadanjem starega sveta, melanholijo in izpraznjenostjo (Baudelaire je takšna občutja opisal z besedo spleen).

Viscontijev film, če se vrnemo v Benetke, govori o isti utrujenosti in Aschenbachova želja po smrti je mišljena kot njeno prenehanje. Oboje, roman in film, sta mojstrovini, sta zadnje slovo od starih, pristnih Benetk stare dobe, preden jih bo poteptala milijarda turistov s hollywoodskimi filmarji na čelu.

Benetke bodo prvo prizorišče vesoljnega potopa, me spreleti, ko gledam Trg svetega Marka, ki je danes morski zaliv, iz katerega kot arhipelag miniaturnih otokov štrlijo mize, stoli in senčniki. Skoraj povsem poplavljeno mesto ne deluje več romantično. Nad mestom visi slutnja strahu pred prihodnostjo, ki nezadržno prihaja. Stoletne vode so bodo umaknile, a za njimi bo ostala temna sled nečesa, kar se je že razlilo med nas in kar ne obeta nič dobrega.