Ali naj bo drugi januar spet dela prost dan?

Predlog naj bi začel veljati že takoj na začetku prihodnjega leta, torej dobesedno prvega januarja, tako da bi imeli dan pozneje, torej drugega januarja, ki prihodnje leto pade na ponedeljek, že dodaten prosti dan.

Bo 2. januar dela prost dan? Foto: Ana Kovač
    
Predlog je seveda hitro razdelil javnost. Na eni strani so bili tisti, predvsem zaposleni, ki so se s tem strinjali, saj so v tem videli vsaj majhen obliž na vsakodnevno delo ob nizkih plačah, čemur ne vidijo konca.
    
Na drugi strani pa so bili različni predstavniki gospodarstva, ki so temu predlogu odločno nasprotovali. Ob tem so z navajanjem številk poudarjali, da je to za slovensko gospodarstvo nasploh slab ukrep, saj vsak neizkoriščeni delovni dan predstavlja toliko in toliko izgubljenih milijonov (izračuni so različni), kar za Slovenijo kot celoto v sedanjem času res ni pravo sporočilo.
    
Vnel se je pravi ideološki boj.
    
Postavlja se vprašanje: kdo ima prav?
    
Odgovor je jasen: prav imajo oboji.

Drugi januar bi moral biti dela prost dan

Ogromno ljudi je v Sloveniji dejansko delovno izčrpanih. To ne pomeni (zgolj) tega, da so izčrpani neposredno od dela samega. To pomeni, da so dejansko izčrpani in izpraznjeni od samega koncepta sodobnega dela, v katerem so se znašli.

V čem so se znašli?

Znašli so se v brezperspektivnem položaju, ko že leta delajo v zasebnem (ali tudi v javnem) sektorju za minimalni osebni dohodek ali tak, ki je zelo blizu minimalnega. Ob tem v podjetju, kjer so zaposleni, nikakor ne vidijo možnosti za vsaj minimalno izboljšanje v prihodnosti, saj je podjetje zasidrano v dejavnosti z nizkimi dodanimi vrednostmi, v kateri lahko shaja in obstaja zgolj ob pogoju, da ima tudi dolgoročno kar se da nizke stroške dela. To delavce spravlja v depresijo in vsak dodatni dan dopusta se v tem pogledu kaže kot majhna odrešitev.
    
Kriza je vse skupaj zgolj še poglobila. Če niso izgubili službe in se s tem pridružili tistim, ki so dolgoročno nezaposljivi ter vidijo svojo edino priložnost v predčasni upokojitvi, so v teh letih utrpeli toliko stresa, da si ga skušajo po kapljicah zdraviti tudi s prostimi dnevi.
    
Zaradi vsega tega je logično, da mislijo, da bi moral biti drugi januar spet dela prost dan.    

Ogromno ljudi je v Sloveniji dejansko delovno izčrpanih. Foto: Thinkstock

Drugi januar ne bi smel biti dela prost dan

Na drugi strani je gospodarstvo, ki je seveda proti temu. Blažje okrevanje slovenskega gospodarstva, ki smo mu priča v zadnjem obdobju, je za zasebni sektor znak, da je treba prav zdaj šele zares stopiti na plin in se izvleči iz težav, po katerih so brodili zadnjih osem let.
    
V tem smislu se ukrepi, kot so ponovno uvedeni prosti dnevi, zdijo kot signal, da gospodarstvo ne potrebuje več javne spodbude, da je gospodarstvo (spet) prepuščeno samo sebi in podobno. Vlada je namreč ta predlog podala v prvem mogočem trenutku, saj leta 2014, ko je prišla na oblast, tega za leto 2015 ni bilo smiselno narediti, ker je bil lani prvi januar pač na soboto. To je storila zdaj, ko lahko drugi januar dejansko podaljša letošnje božične in novoletne praznike.
    
Zaradi vsega tega je logično, da gospodarstveniki in podjetniki mislijo, da drugi januar ne bi smel biti spet dela prost dan.
    
Slovenski pregovor pravi, da kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.
    
Tudi v tem primeru je podobno.

Resnični zmagovalec bitke za drugi januar

Kot vse kaže, bodo iz teh pričkanj, ki so bolj podobna bitki za oslovo senco kot kaki konstruktivni debati, kot zmagovalci verjetno izšli sindikati javnega sektorja. V predlogu drugega januarja kot prostega dneva vidijo idealen razlog za okrepitev svoje stalne agende, ki jo v primernem trenutku začnejo predvajati vsaki posamezni vladi: zahtevo po ureditvi plačnih nesorazmerij v javnem sektorju in pokrivanje zaostalih izpadov prihodkov, s katerimi so, kot pogosto trdijo, tudi sami "participirali pri reševanju krize".
    
Tudi oni imajo svoj prav. Čas krize je zaustavil že poprej obljubljeno popravljanje in usklajevanje plač v javnem sektorju, nagrajevanje po uspešnosti in druge pritikline, o katerih so se s tedaj aktualnimi vladami pogovarjali že pred leti. Drugi januar kot prost dan je zanje jasen znak, da je "varčevanja konec". In če je varčevanja konec, potem je s tem nastopil tudi čas, ko je treba urediti plačne razmere v javnem sektorju, ki so bile zamrznjene za kar nekaj kriznih let.
    
Drugi januar zanje torej ne prinaša zgolj prostega dneva, kot tudi za vse druge zaposlene, temveč tudi sporočilo, da lahko s svojimi interesi močneje pritisnejo na vlado – kar so takoj tudi začeli.

Morda vas zanima še:

Harry Potter, petnajst let pozneje

Pr' Hostar: po treh letih nov slovenski filmski hit

Michael Moore v deželi Donalda Trumpa

Prigode iz Amerike ali kdo je v resnici volil Donalda Trumpa

Resnični poraženec bitke za drugi januar

Seveda obstaja tudi resnični poraženec bitke za drugi januar. To smo mi vsi. V trenutku, ko državni proračun prihodnjih let kaže vsaj manjše možnosti za vsaj nekaj konsolidacije, se različni sindikati javnega sektorja prikazujejo kot prvi (in tako rekoč edini) upravičenci in prejemniki za morebitne presežke iz tega naslova. "Če je varčevanja konec, naj se poskrbi za nas, ki smo toliko časa čakali," se glasi njihovo sporočilo.
    
So res najprej na vrsti oni?

Prihodnost javnega dolga

Kaj pa javni dolg?

V Sloveniji se je od leta 2008 seveda nekaj bistveno spremenilo. To je naš javni dolg, ki je od tistega časa narasel za več kot šestkrat, s pet milijard evrov na 31 milijard evrov (po nekaterih podatkih pa celo na 32 milijard evrov). Celo v zadnjih dveh letih, od leta 2014, ko se je gospodarstvo vsaj malo pobralo, je javni dolg naraščal naprej, sicer počasneje kot prej, vendar še vedno z dinamiko približno ene milijarde letno.

Nadzornik slovenskega proračuna: Če bi poplave načrtovali tako, kot načrtujemo javne finance, bi nastala velika škoda #video

Približno milijardo evrov vsako leto pa je treba plačevati tudi za obresti. To bo seveda treba plačevati še dolgo (o odplačilu glavnice niti še nismo začeli govoriti), kar se nam seveda kaže kot mlinski kamen, ki bo v neskončno prihodnost opletal okoli našega vratu in nadalje zaviral naš (javni) razvoj. Večino vsakoletnih družbenih presežkov bodo namreč še naprej pobirali naši kreditodajalci, novodobni kolonialisti, tako da bo ta mlinski kamen, kot kaže, opletal tudi okoli vratu naših potomcev.
    
V tem osnovnem realnem okviru drugi januar kot dela prost ali pa neprost dan postane precej nerelevanten. Pomemben ostaja zgolj simbolično: se bomo v resnici sploh začeli resneje ukvarjati s tem, kaj bo v prihodnosti z našim javnim dolgom, ali se bomo zgolj prepustili temu, kar bo nam in naši politiki tako ali drugače prinesla prihodnost.
    
Seja vlade v ponedeljek, drugega januarja, z javnim dolgom kot glavno točko dnevnega reda, bi bil več kot primeren trenutek za to.