Sobota, 17. 6. 2023, 21.56
1 leto, 6 mesecev
Prvi mož UKC Ljubljana: Ali bomo stvari rešili skupaj ali pa vse skupaj zavozili #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,36
"Ni tako grozno, kakor se mogoče zdi. Z zdravstvom imamo težave vsi," je v intervjuju za Siol.net povedal Marko Jug, generalni direktor Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (UKCL), ki je ponudbo za vodenje največje slovenske bolnišnice sprejel kot poziv, da nekdo iz jedra, ki pozna razmere, prevzame to nalogo. "Tega resnično nisem jemal kot neko ambicijo," je dodal. Skrbi ga mnogo stvari − zdravstvena reforma, digitalizacija, privatizacija zdravstva in ne nazadnje preoblikovanje zdravstvene blagajne, ki bi na UKC Ljubljana lahko negativno vplivala. Poudaril je, da bi morali v vizijo prihodnosti zdravstva vključiti družbeno razmišljanje vseh nas. O UKC Ljubljana, v katerem si želi tudi, da bi več besede dali stroki, pa je odločno dejal: "Ali bomo stvari rešili skupaj ali pa vse skupaj zavozili."
Marko Jug sicer dobro pozna delovanje in delo v ljubljanskem UKC. Leta 2006 je v UKC Ljubljana zaključil specializacijo iz travmatologije, s področja hrbtenične kirurgije, med letoma 2014 in 2022 je bil vodja intenzivnih enot Kliničnega oddelka za travmatologijo (KOT), od 2022 pa vodja oddelka za kirurgijo hrbtenice in namestnik predstojnika KOT.Je tudi vodja raziskovalne skupine o poškodbah hrbtenjače in predstavnik Slovenije v Evropskem združenju zdravnikov specialistov (UEMS) za spinalno kirurgijo ter predsednik skupščine Zdravniške zbornice Slovenije. Lani je bil izvoljen v naziv docenta za predmet kirurgija na ljubljanski medicinski fakulteti.
Je zapriseženi sodni izvedenec na področju travmatologije, bil je tudi predstavnik zaposlenih v svetu zavoda UKC Ljubljana. Iz obdobja od septembra 2022, ko je bil imenovan za v. d. generalnega direktorja UKC Ljubljana, je izmed dosežkov svoje ekipe izpostavil nemoteno izvajanje vseh terciarnih ter sekundarnih zdravstvenih storitev in urgentne oskrbe ter rešitev projekta energetske sanacije in revitalizacije glavne stavbe.
Ko ste v začetku leta nastopili funkcijo generalnega direktorja, ste dejali, da ste pred številnimi izzivi, a da ocenjujete, da bodo obvladljivi. So? Kje so kritične točke?
Kritičnih točk je zagotovo več, ampak vse bi lahko strnili v eno − v zagotavljanje dostopnosti tistih zdravstvenih storitev, ki jih ljudje nujno potrebujejo. Kar pa je seveda odvisno od mnogih dejavnikov, od tega nekaj notranjih, veliko pa zunanjih. V tem trenutku bi celo rekel, da so bolj pomembni zunanji dejavniki, tj. ustvarjanje novih razmer v zdravstvenem sistemu in tudi drugih panogah, ki vabijo kader ter povzročajo odliv kadra iz našega sistema v druge, manj zahtevne in bolje plačane dejavnosti. To bi v kratkem lahko predstavljalo kritično točko preloma.
Sicer je zagotavljanje storitev z medicinskega vidika za zdaj kakovostno. Se pa zaradi pomanjkljivih vlaganj v infrastrukturo v zadnjih desetletjih in povečevanja kadrovskega primanjkljaja stanje lahko hitro spremeni in ni mogoče trditi, da se v prihodnosti ne bomo soočali s storitvami, ki bodo manj kakovostne.
Te razmere je nujno treba spremeniti.
Ste že sedemnajsti direktor Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Kje so vaše prioritete, kaj boste storili drugače?
Vsak direktor UKC Ljubljana je bil do zdaj pri svojem uspehu zelo odvisen od politične podpore v danem trenutku. Želel bi si in na tem tudi delam, da, ne glede na to, kdo tukaj sedi in kakšna je njegova politična podpora, vzpostavimo sistem, ki bi bil predvsem usmerjen v kakovost in v katerem bi stroka bila resnično tista, ki bi narekovala tempo in dajala usmeritve, direktor pa oseba, ki bi zagotavljala optimizacijo poslovanja in delovnih pogojev.
Ne glede na to pa bo UKC zaradi svoje kritične vloge v družbi vedno ostal vpet v pomembne družbene in politične odločitve in ne bo nikoli povsem "neodvisen", kar je tudi prav, a vseeno tukaj vidim velik premik in tudi sam se ne podrejam nobenemu političnemu pritisku, temveč delujem po svoji vesti in z največjo angažiranostjo. Morda nam uspe, zavedam pa se, da je moj čas omejen.
"Tukaj vidim velik premik in tudi sam se ne podrejam nobenemu političnemu pritisku. Tukaj bom, dokler bom. Če me bo kdo odstranil, me bo," je dodal.
Gotovo pa šteje, da vam ljudje zaupajo. Vas kolegi zelo cenijo?
To težko komentiram … Lahko rečem samo to, da je, če govorimo o notranjih odnosih v UKC, zagotovo eden od problemov ta, da je vsakodnevna politika ustvarila asimetrična razmerja in kontaminirala odnose. Nekdo je postal bolj privilegiran, nekdo manj. To je rodilo med zaposlenimi frustracijo in te frustracije se vlečejo že leta.
V bolnišnici morata vrednost determinirati znanje in delavnost. To mora biti naraven proces, ki mu moramo slediti. Od tu izhaja tudi spoštovanje. To pa se lahko uredi samo na način, da vemo, da imamo vsi enake možnosti in da za vse veljajo enaka pravila. Sicer upam, da bom z dejanji morebitno zaupanje opravičil, je pa v UKC veliko ljudi, ki jih sam zelo cenim, a tudi nekaj, ki so moje zaupanje izgubili.
Videli ste se bolj kot "tehnična rešitev" in ne kot direktor na dolgi rok. Zakaj?
Takrat sem bil nekako postavljen pred dejstvo. Ne vem, koliko je bilo drugih možnih alternativ, in sem zato ponudbo sprejel kot poziv, da nekdo iz jedra, ki pozna razmere v tistem težkem času tranzicije oziroma nenadnih sprememb, to prevzame. To nikoli ni bila moja ambicija. Sebe sem vedno želel realizirati v strokovnem smislu. Mesto direktorja je bilo zame prej motnja kot pa uspeh. Ko pa sem prišel sem, sem videl, da so stvari drugačne in da sem kot zdravnik imel zmotno predstavo. Zdravniki namreč zelo skeptično zremo proti upravi s pomislekom, da se uprava le napaja na naših žuljih. Spoznal pa sem ravno nasprotno, da je tukaj veliko ljudi, ki se zelo trudijo, da bi se stvari uredile, a včasih objektivni razlogi tega ne omogočajo. Včasih pa uprava zaradi nepoznavanja temeljne dejavnosti, njenih nenapisanih pravil in zapletenih medosebnih odnosov ter pravih stisk pacientov in kadrov sploh ne more ustrezno reagirati. Na koncu pa je celotna odgovornost na generalnem direktorju UKC Ljubljana, ki se mora odločati na osnovi razpoložljivih podatkov.
Uvidel sem, da so se moji predhodniki, ki temeljne dejavnosti niso poznali, morda zato kje neidealno odločali. Prvi pomislek ob nastopu funkcije, da je biti zdravnik moja slabost, se je izkazal kot napačen, saj mi omogoča bolj poglobljeno obravnavo vseh problemov. Mislim, da od časa generalnega direktorja Primoža Rodeta UKC Ljubljana ni imel zdravnika v vodstvu, in morda je to sedaj priložnost, da se stvari spremenijo.
"Spoznal sem, da je tukaj veliko ljudi, ki se zelo trudijo, da bi se stvari uredile."
Seveda si pa ne domišljam, da bi bil sam finančni strokovnjak. A ob sebi imam pomočnike, ki mi na pomanjkljivih področjih zelo pomagajo. Vseeno gre v primeru UKC Ljubljana za enega največjih in zagotovo najzapletenejših organizacij v državi. Tudi sam pa se v življenju nisem ukvarjal samo z medicino in mi je marsikatero področje poznano. In se tudi, upam, hitro učim. Vsekakor pa je za zdravnika velik minus, da se kot direktor ne more posvečati zdravniškemu delu v enakem obsegu kot predhodno.
Polovica bolnišnic je lani poslovala s primanjkljajem. Tudi UKC Ljubljana, kjer je bil primanjkljaj največji, 26 milijonov evrov. Kako iz teh rdečih številk?
Najprej se moramo vprašati, kaj je cilj. Če je cilj, da ne bomo imeli rdečih številk, lahko ta cilj dosežemo. Vendar to za UKC Ljubljana pomeni, da bi moral opustiti tiste najbolj kritične dejavnosti, ki jih v državi izvaja zgolj UKC Ljubljana, torej zdravljenje najtežjih bolnikov in programov, ki nam prinašajo minus.
Če se merim kot direktor s tem, ali je bolnišnica poslovala pozitivno ali ne, verjemite, da to lahko naredim, ampak takrat ne bomo več univerzitetni klinični center, pač pa neko obrtniško podjetje, kjer bomo delali storitve, ki so dobro plačane za najnižji možni strošek in jih sproducirali v neskončnem številu, ne glede na to, ali jih kdo potrebuje ali ne.
Mi ne delujemo tako. Ljudem dajemo, kar potrebujejo, in to so večinoma zelo zahtevne, zelo drage storitve. Univerzitetni klinični centri nikjer v Evropi praktično ne poslujejo pozitivno. Tudi npr. v Nemčiji, Angliji imajo hude stiske, ker je sistem terciarnih storitev premalo financiran.
"Vsakemu damo, kolikor lahko. Na neki točki pa seveda pride do omejitev, ko se moramo prilagajati in izvajati triažo med pacienti. Vsekakor pa se pri tem nikakor ne odločamo glede na to, ali imamo finančno korist od pacientov ali je nimamo," je dejal Jug.
Problem je, da je zdravstvo postalo izjemno kompleksno, izjemno zahtevno in drago. Ob tem se populacija stara in tudi pričakovanja populacije so vedno večja. Za zdaj vsakemu pacientu nudimo najboljšo oskrbo oz. kolikor lahko. V nekem trenutku pa se v medicini resursi izčrpajo in zato se moramo prilagajati in izvajati med pacienti triažo. To niso enostavne odločitve, vendar se nikoli o tem ne odločamo na osnovi tega, ali imamo finančno korist od pacientov ali je nimamo.
Iz tega izhaja, da čeprav poskušamo poslovati gospodarno, bo brez prilagoditev sčasoma izguba morda celo višja. Ker pa se zavedamo, da je naš primarni cilj kot zavoda zagotavljanje zahtevnih in ne dobro plačanih, bomo pri tem modelu tudi vztrajali.
Ko govorimo o stroških, ne moremo mimo naložb. Povprečna starost hiše in celotnega kampusa je okoli 50 let. Infrastruktura je torej dotrajana in zahteva velike vzdrževalne stroške, sredstva za amortizacijo pa je ZUJF od leta 2011 znižal za pribl. tri odstotke, tj. za UKC Ljubljana pribl. 20 milijonov evrov na leto manj kot pred desetimi leti. Jasno je, da se s temi sredstvi ne da vzdrževati infrastrukture in dragih medicinskih naprav. Če bi želeli kratkoročno poslovati pozitivno, bi tako enostavno ustavili naložbe, kot je bilo že v preteklih letih, a verjemite, da bi na ta način v dveh letih klinični center kolabiral.
Veliko smo v zadnjem času sicer postorili pri nabavah, kjer od dobaviteljev pričakujemo razumevanje za težko finančno stanje UKCL, ampak vsak prihranek pri nabavi takoj investiramo v infrastrukturo in zato nikoli ne akumuliramo presežka, nikoli.
Ko interpretiramo finančne podatke, moramo tudi razumeti širšo sliko in neprimerljivost posameznih javnih zdravstvenih zavodov. UKC Maribor in UKC Ljubljana tako sploh ne moremo primerjati, saj ima npr. UKC Maribor v svoji strukturi zajet tudi Onkološki inštitut, ki je po svojem internističnem programu zelo dobro plačan. Te dobro plačane storitve pa so bile z ustanovitvijo OI v Ljubljani UKC Ljubljana odvzete. UKC Maribor ima tudi svojo transfuzijsko dejavnost, ki je ne plačuje pod pogoji, kot jo plačujemo mi, ker je bila transfuzijska dejavnost pred leti spet izvzeta iz UKCL. UKC Maribor ima tudi drugačno sodelovanje s fakulteto, v UKC Ljubljana pa imamo s storitvami medicinske fakultete izjemno velike stroške − približno 25−30 milijonov na leto namreč plačujemo Medicinski fakulteti Ljubljana predvsem za mikrobiološke, histopatološke laboratorije, med tem, ko ima UKC Maribor v hiši Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) in deluje drugače. Enako je glede psihiatrije, ki je bila tudi izvzeta iz UKC Ljubljana in predstavlja eno bolje vrednotenih dejavnosti.
Torej primerjave so nemogoče. Mi se lahko primerjamo le z lastnim poslovanjem v predhodnem obdobju in to moramo izboljšati. So pa tu tudi zunanji dejavniki, ki determinirajo rezultat − inflacijo, vrednotenje storitev itd.
A ne glede na težave bomo kot UKC Ljubljana morali preživeti in se razvijati, če želimo v Sloveniji ohraniti vrhunsko medicino.
Zdravstvena reforma napoveduje prenovo ZZZS in digitalizacijo. Vas to skrbi?
Skrbi nas predvsem morebitna vloga ZZZS kot kupca najcenejših storitev na trgu. Kakor razumemo predlog zakona, naj bi bil ZZZS zavezan k temu, da kupuje najcenejšo storitev na trgu. To bi za UKC Ljubljana seveda pomenilo propad, ker so naše storitve a priori dražje zaradi dražjih, težjih pacientov in bistveno bolj kompleksnih storitev. Nikoli namreč ne bomo mogli doseči najnižjih cen na trgu, kajti najnižjo možno ceno na trgu dosežete takrat, ko se popolnoma specializirate za posamezno storitev in operirate čim bolj zdrave bolnike. Mi pa ne operiramo zdravih ljudi. Torej obstaja tveganje, da bi tovrsten način delovanja ZZZS na UKC Ljubljana lahko negativno vplival.
Kar se tiče digitalizacije, menim, da je ta zagotovo potrebna, vendar bi jo sam uvajal postopno. Spomnimo se samo težav z izbrisanimi napotnicami. Upam, da ustvarjalci zakona razumejo kompleksnost IT-strukture v UKC Ljubljana in da bo digitalizacija sledila tej organizaciji, sicer se bo UKC Ljubljana kot največji in najkompleksnejši sistem težko preoblikoval. Skrbi pa nas tudi velik odstotek sredstev, ki jih predvideva zakon, in sicer da bi šest odstotkov denarja, ki ga prejmemo za storitev, morali nameniti podjetju izven UKC Ljubljana brez jasnih zagotovil, kakšno storitev bi od tega podjetja dobili.
Kaj bi bila po njegovem mnenju boljša rešitev, je povedal v spodnjem videoposnetku: VIDEO
Koliko se pogovarjate z ministrom za zdravje Danijelom Bešičem Loredanom? Je komunikacija konstruktivna?
V zadnjem času ministrstvo z nami komunicira le z uredbami, pogrešamo pa konstruktivni dialog.
Koliko pa se pogovarjate s predsednikom vlade Robertom Golobom in vodjo strateškega sveta za zdravstvo Erikom Brecljem?
K predsedniku vlade sem bil že povabljen. Skušal sem mu predstaviti, kakšna je situacija v UKC Ljubljana. Bil je tudi pri nas na obisku, kjer smo mu pokazali tako dobre kot slabe strani bolnišnice. V njem sem prepoznal izjemno pozornega in poglobljenega sogovornika, ki se je zavedal pomembnosti UKC Ljubljana in je hitro prepoznal tveganja in priložnosti. Mislim pa, da ga je v nasprotju z informacijami, ki jih sicer prejema iz medijev, presenetila navezanost oz. entuziazem ljudi, ki jih je v UKC Ljubljana srečal, in verjamem, da ga je ta navdih prevzel.
"Mislim da je premierja presenetila navezanost oz. entuziazem ljudi, ki jih je srečal. Bili so spontani odzivi."
Torej, v njem sem videl veliko pripravljenost glede razumevanja in pomoči javnemu zdravstvenemu sistemu ter UKC Ljubljana. Želel je zelo konkretne predloge, ki pa jih ni mogoče strniti v nekaj stavkih. Upam, da ima v svojem omejenem času in soočanju s številnimi težavami dovolj pravih informacij MZ, bojim pa se, da nima vedno vseh podatkov, ki bi jih potreboval za odločanje in sprejemanje težkih in kompleksnih odločitev.
Pa imate z deležniki, s katerimi govorite, skupno vizijo državne politike zdravstva ali vsak svojo?
Tega ne morem trditi. Jaz sem na mestu, kjer imam možnost videti bistveno več, kakor sem videl prej, in sem dolžan in odgovoren, da kjerkoli se pojavi problem, ga posredujem naprej višjim odločevalcem.
Ob tem je še dejal:
Veliko se govori o privatizaciji zdravstva. Kje smo? Bomo ohranili javno zdravstvo oz. kje je točka, ko vrnitve ne bo?
Če postavlja to vprašanje neki uporabnik storitev oz. državljan, je treba jasno razložiti, da imamo različne nivoje privatizacije. Če govorimo o zasebni ambulanti enega zdravnika, ki deluje v javnem in reguliranem sistemu, je to povsem normalna in dobrodošla oblika. Potreben pa je vsebinski nadzor storitev, tako z vidika kakovosti kakor tudi utemeljenosti na splošno, da se ne izvajajo storitve le zaradi dobrega plačila, temveč zagotavljanja zdravja.
Če pa govorimo o privatizaciji, ki vodi v monopol zdravstvenega sistema, kjer npr. en ponudnik prevladuje, se pojavi tveganje, da postanejo storitve izjemno drage, nedostopne, bolnik pa ni več uporabnik, temveč tržno blago. To pa je tveganje, ki si ga v Sloveniji ne smemo dovoliti. Mislim, da to tveganje zdaj postaja prepoznano in bomo znali ohraniti suverenost na tem področju. Kajti če izgubimo suverenost nad lastnim zdravjem, smo izgubili suverenost nad življenjem.
Nagrajevati ne bi smeli storitve, temveč zdravje ljudi!
Zdi se mi, da vsi ljudje počasi razumemo, da nič ni več samoumevno, tudi zdravje ne, in zato moramo vse skupaj dobro premisliti. Npr. intervencijski zakon je omogočil, da se opravljajo neomejene storitve brez nadzora, kar je pripomoglo k temu, da so se vse bolj izvajale storitve z dobrim plačilom in, ne nujno, z velikim prispevkom za zdravje izven javnih zavodov. V sistemu z omejenimi resursi pa to nedvomno vodi v počasen razkroj kompleksnih in slabše plačanih storitev, ki se večinoma izvajajo v javnih zavodih. Če bi dovolili, da bi se implementiral še drugi del interventnega zakona, tj. da bi kdorkoli v Sloveniji lahko opravljal storitve v neomejenem obsegu, bi se to vsekakor rezultiralo ne samo v privatizacijo zdravstva, ampak tudi v razpad javnega zdravstva. Ustvarjale bi se namreč samo storitve, ki prinašajo dobiček v neomejenem obsegu, morda tudi vedno manj potrebne storitve. Glavni problem torej ni, kdo dela, temveč kaj dela in za kaj se porablja denar. Zagotovo pa ni možno mimo dejstva, da je gonilo dela v zasebnem sektorju dobiček, v javnem pa ne, in če medicino spremenimo v tržno dejavnost, se bo tako tudi obnašala. Na koncu se bodo izvajale tudi nepotrebne storitve, če bodo dobro plačane.
Kaj konkretno je s tem mislil, je pojasnil s primerom v praksi: VIDEO
Torej pozdravljam ukrep vlade, da ni izvedla drugega dela zakona in je interventni zakon prilagodila na način, da bo denar dajala v storitve, ki prinašajo največ zdravja in so najbolj nujne. To je eden ključnih ukrepov, ki nam lahko zagotovi dolgotrajno vzdržnost zdravstvenega sistema, postopno pa je treba sistem v celoti okrepiti.
"Ni zadržkov glede omejevanja dela. Zadržek je v tem, kaj kdo dela. Medicina je tudi dejavnost. In če jo jemljemo kot tržno dejavnost, se bo tako obnašala."
V kakšni formi pa je trenutno Univerzitetni klinični center Ljubljana?
UKC Ljubljana je stara hiša, a v tej hiši delujejo mladi in pametni ljudje.
UKC Ljubljana je kljub aferam in stari infrastrukturi največja in najbolj vrhunska bolnišnica v državi, ob tem pa je tudi vrhunski raziskovalni in pedagoški center. Lahko bi rekli, da je trenutno še vedno na nivoju srednjeevropskih bolnišnic, vendar stvari se spreminjajo. Včasih smo živeli v prepričanju, da ima UKC Ljubljana zaradi velikosti in znanja takšno inercijo, da je nekaj samoumevnega. Toda UKC Ljubljana v obliki, kot ga poznamo, ni enostavno samoumeven. Treba ga je spoštovati, negovati in razvijati naprej, sicer lahko enkrat ugasne.
Lani smo na znanstvenem področju objavili 700 člankov z dejavnikom vpliva, kar je približno pol toliko, kot jih objavi Inštitut Jožef Stefan, ki ima zaposlene ljudi samo za raziskovalno dejavnost. Mi smo pa to ustvarili ob zagotavljanju celotne temeljne dejavnosti, tj. ob pribl. 100 tisoč hospitalizacijah in milijon ambulantnih storitvah. Od tega npr. smo opravili približno 30 transplantacij srca, kar je po številu prvo ali drugo mesto v svetu na milijon prebivalcev. Zdravili smo vse ljudi z najtežjimi možnimi boleznimi v državi. To je nepredstavljiv pogon, ki bi ga morali spoštovati, a v medijih slišimo le slabe strani, kar ne more biti naključje.
"Kot država se moramo odločiti, kaj želimo in kaj je prav, da imamo," meni generalni direktor UKC Ljubljana.
Zavedajmo se, da UKC Ljubljana nikoli ni zavrnil težkega bolnika. Vsakemu zagotovimo medicinski ventilator in strokovno oskrbo takrat, ko jo potrebuje, mu ob treh zjutraj vstavimo žilno opornico na srcu 20 minut po srčnem infarktu, v eni uri opravimo sredi noči sprostitev krvavitve v možganih ... In še bi lahko našteval. Zaradi teh storitev ljudje preživijo in je naš zdravstveni sistem še vedno eden boljših na svetu. To je kakovost, ki jo ima UKC Ljubljana. Zato, ker ima na tem mestu toliko strokovnjakov, ki jim ni mar samo dobiček, ampak tudi zdravje ljudi.
UKC Ljubljana je torej star, a ga ne determinirajo zidovi, temveč ljudje, ki so tukaj. Ni pa samoumevno, da bodo ostali večno. Če bomo ustvarjali sistem, ki bo bolje nagrajeval in stimuliral ljudi, da bodo delovali v vzporednih sistemih, potem je tudi UKC Ljubljana lahko ogrožen.
Tako ne moremo govoriti, ali je UKC Ljubljana dober ali slab, če ga na vsak način aktivno izčrpavamo.
Afere v zdravstvu vedno zamajajo zaupanje v zdravstvo. Ena zadnjih je bila glede spornega nakazila iz tujine nevrokirurgu Romanu Bošnjaku. Takrat ste v medijih dejali, da UKC Ljubljana za to ni vedel, potem ste sprejeli sklep, da mora biti vsaka samoplačniška storitev predstavljena konziliju strokovnega sveta. Kako je danes v praksi?
Govorimo o samoplačniški storitvi, ki ima lahko hude zaplete. Trenutno nisem seznanjen, da bi izvajali kak tak problematičen poseg. Upravičenost izvajanja takega posega se namreč odloča pod strokovnim direktorjem in s tem nisem vedno seznanjen. So pa na splošno samoplačniški posegi v UKC Ljubljana redki, saj dajemo prednost svojim pacientom.
Predstavitev kompleksnega samoplačniškega posega konziliju pa je predvsem ključna zato, ker želimo preprečiti, da bi UKC Ljubljana opravljal storitve z zelo velikim tveganjem, ki so lahko v škodo njemu in tudi pacientom. Bom pa to situacijo utemeljil. Veste, biti zdravnik je težko. Težko je pacientu reči ne. Zdravniki se v regiji med seboj poznamo in predstavljajte si situacijo, ko ima npr. neki zdravnik v drugi državi težavo in je že izčrpal vse možnosti zdravljenja. Tak zdravnik vas pokliče in prosi, ali bi lahko še vi kaj naredili. Zelo težko ga je zavrniti, čeprav sami vemo, da žal ni več pomoči. Ker UKC Ljubljana v širšem okolju velja za zadnje upanje, so takšni pacienti nemalokrat prihajali in smo jih zdravili kljub končnemu slabemu izhodu.
Kaj še meni o tem dogodku, je pojasnil v nadaljevanju: VIDEO
Nikakor ne smemo izgubiti zaupanja ljudi. Zaupanje je v medicini ključ do uspešnega zdravljenja. Brez zaupanja tudi najboljša storitev za pacienta ni veliko vredna in bo vzbujala v njem dvom in jezo.
Problem otroške srčne kirurgije je dolgoletna težava. Ostali ste brez dveh kirurgov za najzahtevnejše operacije otroških src. Kakšna klima je na tem oddelku? Se bo vrhunski otroški kirurg dr. Janez Vodiškar, ki trenutno deluje v Stuttgartu, pridružil UKC Ljubljana? Mnogi vam očitajo, da ste za nastalo situacijo odgovorni prav vi.
Generalni direktor je pač generalni direktor in je za vse odgovoren, tudi za hladno juho v kuhinji. Ja, seveda sem odgovoren in zelo se trudim, da bi to rešil. Težave pa seveda niso posledica dogajanj zadnjega pol leta, kolikor sem jaz tu.
Ta oddelek je bil v preteklosti izjemno negativno izpostavljen in zato neprivlačen, čeprav predstavlja otroška srčna kirurgija eno najtežjih vej kirurgije. Konflikti in slabi odnosi so odgnali nekaj strokovnjakov, tudi dr. Janeza Vodiškarja. Žal smo na ta način program skoraj izgubili. Na srečo se je program s pomočjo dr. Šehića in dr. Weissa ter s pomočjo tujih strokovnjakov ohranil, ker noben center v regiji ni pripravljen v celoti sprejeti bremena naših otrok in se moramo zanesti nase.
Češki kirurg Roman Gebauer je pred nekaj meseci zagrozil z odhodom, še pred tem pa sva z dr. Weissom iskala rešitve za nadgradnjo programa. Po menjavi strokovnega vodstva UKC je tudi novi v. d. strokovnega direktorja, doc. dr. Norčič, tej temi posvetil veliko energije, a nas je dr. Weiss negativno presenetil z nenapovedanim odhodom. Osebno sem bil razočaran, kajti odkar sem prišel, sem ga zelo podpiral v ambicijah, da bi neke stvari premaknili, in veliko smo delali na tem. Področje otroške srčne kirurgije je namreč posebej občutljiva dejavnost, kjer s čarobno palčko ne moreš narediti nič. Na srečo imamo v UKC Ljubljana še zelo dobrega otroškega srčnega kirurga dr. Šehića, vendar jasno je, da sam ne bo zmogel nositi celotnega bremena. Dr. Gebauerja smo zato prosili, da nadaljuje sodelovanje z dr. Šehićem, vendar dr. Gebauer sodelovanja ni želel več nadaljevati. Občutek imam, da gre tudi za osebne odločitve vpletenih. Verjetno pa bo čas pokazal resnico.
To pa je dejal o odločitvi srčnega kirurga dr. Vodiškarja in načrtih za otroško srčno kirurgijo v prihodnosti: VIDEO
Trenutno se prihodnost zdi lepša in občutek imam, da se stvari postavljajo na pravo mesto.
Vam je nekdanja strokovna direktorica Jadranka Buturović Ponikvar kdaj na štiri oči pojasnila, zakaj je odšla? Javnosti razlogov nikoli ni razkrila.
Ob njenem nenadnem odhodu sem jo seveda o tem vprašal, vendar mi ni razkrila nobenih podrobnosti. Pri tem je ostalo, kasneje pa o tej temi nisva več govorila.
Kaj je trenutno s prenovo glavne stavbe? Kako daleč je prenova infekcijske klinike?
Glede glavne stavbe se obeta, da bi končno v mesecu juniju podpisali tudi pogodbo za revitalizacijo, torej z notranjo obnovo. Namreč energetska sanacija sama po sebi vključuje tudi elemente, ki so povezani z notranjo prenovo, in projekta sta neločljivo povezana.
Trenutno čakamo na dogovor med Uradom za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu (UNKIZ) ministrstva za zdravje in GH Holdingom glede finančnih podrobnosti, kajti sami sodelujemo v pogajanjih le s tehničnimi predlogi. Kolikor sem seznanjen, se bližajo zaključku in prihodnji teden upam, da bo pogodba dejansko pripravljena. Brez te pogodbe tudi energetske sanacije verjetno ne bo mogoče izvesti v obsegu, kot je bila predvidena.
Ta zapletena prepletenost je posledica razpoložljivosti sredstev in sega v čas same priprave projektov, kjer so bila sprva zagotovljena le sredstva EU in se je projekt prilagajal temu denarju. Kasneje so se pridružila dodatna sredstva, ki so omogočila tudi revitalizacijo. Torej sam projekt sprva ni bil tako medsebojno ločen, kot je bil odvisen od razpoložljivih sredstev. Zato imamo zdaj dvojni problem − energetsko sanacijo in revitalizacijo, ki bi v resnici morali biti ena sanacija. Upam, da bomo z revitalizacijo začeli že junija, saj je osmina bolnišnice že izpraznjena in vsaka nezasedena postelja nam povzroča težave.
Projekt infekcijske klinike teče skladno z načrtom. Zaradi dražitve projekta je sicer še nekaj nejasnosti v odnosu z UNKIZ glede obsega projekta, vendar imamo zagotovilo, da bo do 30. junija objavljen javni razpis za prvo in glavno fazo.
Kar pa menite o reorganizaciji urgentnega centra, ki naj bi zaživela 2024 in razbremenila oz. uredila delo v ambulanti družinskega zdravnika?
Tukaj je treba sprva razjasniti, da urgentni center nikakor ne more razbremeniti družinskih zdravnikov. Če bomo šli v to smer, da se bo vsak, ki bo imel akutno težavo, enostavno pojavil v urgentnem centru, bo tak urgentni center v nekaj tednih kolabiral. To je nesprejemljivo. Tega ne dovoljuje nobena država. To je nevarno. Pacient mora v večini primerov najprej do družinskega zdravnika, ki mora oceniti, ali potrebuje nujno oskrbo ali specialistični pregled, če pa gre za urgentno stanje, pa je takega pacienta seveda nujno oskrbeti v urgentnem centru. Vendar taki pacienti so v manjšini.
Urgentni center ne sme postati vhod v zdravstveni sistem zaradi nedostopnosti primarnega zdravstva. To bi kazalo na zlom primarnega zdravstva. Že zdaj na Urgenci UKC Ljubljana obravnavamo pribl. 500 ljudi na dan, kar je že sedaj povezano z veliko stopnjo tveganja zaradi preobremenjenosti. Če bi šli v smer obiska urgentnega centra za vsakega bolnika, bi imeli od tisoč do 1.500 bolnikov vsak dan. To je nemogoče in nevarno.
"Kar pa se tiče same organizacije, za zdaj še čakamo na spremembe zakonskih podlag, ki bi nam sploh omogočile umestitev in realizacijo urgentnega centra. Ljubljana je zelo specifična in je edina, ki nima urgentnega centra, ker imamo tako močne posebne dejavnosti v UKC Ljubljana," je dodal Jug.
Kar pa se tiče same organizacije urgentnega centra v UKC Ljubljana, pa za zdaj še čakamo na spremembe zakonskih podlag, ki bi nam sploh omogočile umestitev in realizacijo urgentnega centra. Ljubljana je zelo specifična in edina, ki trenutno nima delujočega urgentnega centra, ima pa razvejano ambulantno urgentno dejavnost, ki je v tem smislu zelo učinkovita, saj paciente pregledujejo specialisti dotičnih strok.
Internistična prva pomoč (IPP) na primer je del interne klinike. Vseh teh izjemno težkih bolnikov nikoli ne bo mogoče zdraviti v urgentnem centru, kajti urgentni zdravnik ne more zdraviti tako zapletenih bolnikov. In pri tem se moramo še podrobno dogovoriti. Trenutno je tako, da se izvaja program približno v takšnem obsegu, kot je bil pred zapletom septembra lani. Torej ZD Ljubljana zagotavlja splošno nujno medicinsko pomoč. Delujejo pa tudi številne ambulante: internistična in kirurška ter ginekološka in nevrološka ter infekcijska in oftalmološka urgentna ambulanta itd. Torej številne ambulante sprejemajo že triažirane paciente, priliv pa je že zdaj prevelik, saj prihajajo pacienti iz celotne regije.
Verjetno bo prihodnost takšna, da bo treba po nekem regijskem ključu zagotoviti obveznost dežuranja v takem urgentnem centru, istočasno pa ne bo mogoče enostavno ukiniti vseh zunanjih satelitskih centrov. En urgentni center v UKC Ljubljana bi bil sicer preobremenjen.
UKC Ljubljana letno za nabave porabi 290 milijonov evrov. Revizija podjetja Ernest &Young, ki je bila prva tovrstna revizija, je pokazala, da se marsikaj ne dela tako, kot je treba. Pripravili ste nov akcijski načrt, da se zlorabe ne bi dogajale. So že rezultati?
Področje nabave se je zelo spremenilo, odkar sem prevzel ta položaj. Ljudje, ki delajo v nabavi, zdaj tudi to področje drugače razumejo. Potrebovali so tudi nekaj izobraževanja. V kratkem bomo tudi specializirali sedem vodij za javno naročanje za sedem ključnih področij.
Seveda v nabavi skušamo doseči večjo ekonomičnost, torej da UKC Ljubljana ni več samopostrežna trgovina. Do zdaj je bilo razumeti, kot da je vsak dal pričakovano ponudbo in nekako se je zagotovil zadosten denar. Vendar če denarja ni, ga ne moremo dati.
"Glede na veliko prahu, ki ga je dvignila naša revizija, pa nas preseneča, da noben drug JZZ ni opravil podobne revizije oz. da MZ ne zahteva tovrstne revizije v vseh JZZ."
Zato smo v finančnem načrtu že jasno predvideli, koliko sredstev bomo namenili za določene dejavnosti, in nimamo veliko prostora za odstopanje, zato stremimo k temu, da dobavitelji razumejo trenutno stisko in nam pomagajo na način, da ponudijo konkurenčno ceno. Seveda vsi postopki potekajo skladno z ZJN-3, vendar lahko zaradi tega pride tudi do težav pri dobavi. In tukaj je treba delovati z občutkom. Zelo zahtevno je v tako veliki bolnišnici zaobjeti potrebe za določene materiale po vseh klinikah in ne drobiti naročil. Ljudje si ne predstavljajo, da govorimo o petdesetih kliničnih oddelkih in inštitutih, kjer ima vsak svoje potrebe. Tak postopek je dolgotrajen in ovira dejavnost, a jo izboljšujemo. Druga težava je v tem, da smo tako veliki porabniki. Na trgu imamo zelo malo ponudnikov, ki lahko servisirajo tako ogromen sistem, kot je naš, in tako postane velikost hiba in ne prednost. Tretja težava pa je majhnost preostalega trga in s tem povezana konkurenčnost dobaviteljev.
Proces izboljšav je zapleten in bo še trajal. Kar se tiče same revizije, smo na osnovi te spremenili zelo veliko in še spreminjamo. Kar se pa tiče obravnave morebitnih odstopanj, smo to predali ministrstvu za zdravje, Nacionalnemu preiskovalnemu uradu ter Komisiji za preprečevanje korupcije. Ne vemo, kako daleč so postopki tam.
Glede na veliko prahu, ki ga je dvignila naša revizija, pa nas preseneča, da noben drug JZZ ni opravil podobne revizije oz. da MZ ne zahteva tovrstne revizije v vseh JZZ.
Ste specialist, subspecialist, vpeti v delo na medicinski fakulteti, zdravniški zbornici, predavate v tujini na kongresih, imate družino … Kako vam vse to uspeva?
Kot zdravnik delam enkrat na teden, ko imam ambulanto. Tudi v operacijski dvorani skušam opraviti čim več storitev. Ob tem še dežuram in opravljam tudi pripravljenost na poškodbe hrbtenice in hrbtenjače. S tem ostajam v stiku z medicino. V manjšem obsegu, pa vendar je to prispevek h kolektivu, ki je sicer, kot večina drugih, podhranjen. Na zdravniški zbornici opravljam vse dejavnosti skladno s pristojnostmi. Največji problem pa je pomanjkanje časa doma.
"Čutim, da se stvari spreminjajo in da ljudje verjamejo, da je zdaj morda priložnost, da stvari uredimo."
Kakšen je vaš delovnik?
Zbudim se okoli pol šestih. Do sedmih postorim kaj za nazaj. Potem so neprestano sestanki. Do štirih, petih popoldne sem navadno v UKC Ljubljana, nato pa doma urejam bolj "konceptualne" stvari, odgovarjam na elektronska sporočila, navadno do večera, večinoma tudi ob koncu tedna. Navadno je tako, da si zjutraj vedno zastavim cilj, da rešim denimo tri zadeve. Ob koncu dneva jih je vedno vsaj šest.
Sistem je res izredno kompleksen, a čutim, da se stvari spreminjajo in da ljudje verjamejo, da je zdaj morda priložnost, da stvari uredimo. Da si ljudje v UKC Ljubljana enostavno ne moremo več privoščiti apatije in reči, da smo tu zgolj v službi. Zavedati se moramo, da bomo stvari rešili skupaj ali pa vse skupaj zavozili.
Kako se sprostite?
Vedno z družino. Problem je, da je časa za družino dejansko malo. Moje delo se ne konča, ko zapustim to stavbo, in zato me mora žena večkrat spomniti, da naj bom v trenutku pri stvari, ne pa z mislimi v službi. To je mogoče še najtežje, vendar se doma zavedamo, da je čas tak, ko od nas zahteva določeno žrtev, in je zato treba malo potrpeti.
Marko Jug je že 17. generalni direktor Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Verjame, da je mogoče stvari spremeniti na bolje. Ne podreja se nobeni politični opciji.
