Scorpions

TIP: Spektakularno slovo od izdajanja albumov.

Sting In The Tail je poslovilni, zadnji album nemške heavy metal atrakcije Scorpions. Bend je na sceni že štiri desetletja, albume pa redno izdaja od leta 1972. Scorpions so prodali več kot 100 milijonov albumov in so med najuspešnejšimi nemškimi rock bendi vseh časov. So tudi ena največjih svetovnih koncertnih atrakcij in tudi eni največjih koncertnih garačev. Skupina je imela številne turneje, ki so obsegale tudi 240 koncertov na leto.

S številnimi klasikami, med katerimi so tudi Rock You Like A Hurricane, Big City Nights, Rhythm Of Love, Blackout, Loving You Sunday Morning, Rhythm Of Love, The Zoo, Loving You Sunday Morning in prvoligaškimi metal baladami, kot so Holiday, Always Somewhere, Still Loving You, Wind Of Change in številne druge, so usodno vplivali na nastanek sodobnega evro metala. Scorpions je vedno krasil smisel za sijajno melodijo in enkraten riff. Skladb so se vedno lotevali na malce robat način, ki pa je bil vedno jasno definiran, efektno preprost in (vključno z nemško angleščino) nadvse simpatičen. Scorpions bodo maja začeli s triletno poslovilno turnejo, nato pa bodo prenehali delovati.

Ustvarjalne faze skupine lahko razdelimo na štiri bistvena obdobja. V začetnem je bend igral psihedelično zadet hard rock, ki ga je predstavil na nenavadnem prvencu Lonesome Crow. Takoj po njegovem izidu je v skupino prišel kitarist Uli Roth, še eden od tajnih duhovnih sinov Jimija Hendrixa, ki je v bend poleg vplivov omenjenega kitarista vnesel tudi obilo pregrete hard rock energije in divjega heavymetalskega riffanja. Podobo, po kateri Scorpions slovijo še danes, pa je skupina z novim kitaristom začela graditi na albumu Lovedrive iz leta 1979, na katerem je naredila dokončni premik od klasičnega rocka in metala sedemdesetih, s katerim je postala ena od utemeljiteljic sodobnega heavy metala. Scorpions so do leta 1993 izdali še šest odličnih albumov prvorazrednega heavy metala. Sledile so kadrovske spremembe in tudi koncertni koledar ni bil več tako natrpan. Na naslednjih albumih je bend začel eksperimentirati z modernejšimi in tudi bolj komercialnimi prijemi, ki se niso ravno najbolje obnesli, čeprav jim je vedno uspelo ohraniti nekaj stare patine. Bolj uspela izkušnja iz tega obdobja so bili izleti v akustiko in album s simfoničnim orkestrom.

V tem zadnjem obdobju so se Scorpions vseskozi spopadali z dejstvom, da je grunge v devetdesetih z glavnega prizorišča dogajanja skoraj povsem odpihnil klasične heavymetalce njihovega tipa, hkrati pa so doživljali gigantski uspeh njihove žvižgajoče balade Wind Of Change, s katero je bend postal znan tudi daleč izven heavy metal in rock krogov. Prepričljivega heavy metal albuma pa bend od takrat v bistvu ni več naredil. V luči vsega tega so bila pričakovanja napovedano zadnjega albuma Sting In The Tail še toliko večja. Oboževalci so si, seveda, želeli še en album, na katerem bo bend obudil zven svojega klasičnega in najbolj prepoznavnega sloga, ki ga je gojil v osemdesetih. Le malo jih je verjelo, da se bodo tega v resnici tudi lotil, še manj je bilo takšnih, ki so verjeli, da jim bo kaj takšnega tudi v resnici uspelo.

Že uvodna skladba Raised On Rock pa razblini vse dvome. Pesem, ki je prefinjena reminiscenca Rock You Like A Hurricane, pokaže vse odlike Scorpions: sijajen vokal, udaren ritem "na prvo", tektonsko težki riffi, sijajna melodija in tista "harmonična" kitara, ki podarja melodijo. Za povrh pa so Scorpions v refrenu te skladbe uprizorili tudi malo klenega modernega rockerskega groova (Nickelback – Never Again, op.).

Tudi na ostalih enajstih skladbah intenzivnost ne pade niti za trenutek in prav presenetljivo je, od kod je bend po več kot štirih desetletjih vzel toliko energije in od kod mu takšna, skorajda mladostna eksplozivnost. Naravnost spektakularno pa je tudi to obujanje lastnega izraza. Odlični, na visoko zaključeni refreni, ki so tokrat velikokrat tudi večglasni, pravilni in atraktivni riffi, "klasični" ritmi in sijajne melodije se vrstijo kot po tekočem traku. Na albumu je tudi nekaj balad, kar je razumljivo, saj so Scorpions že nekaj desetletij sinonim kakovostne heavy metal balade. Tokrat pa skupina predstavi tako tiste spreminjajoče se ritme kot tudi tiste bolj akustično ali bolj električno obarvane balade.

Veličina tega albuma pa je tudi v tem, da kljub vsemu staremu in slogu iz drugega časa zveni še kako aktualno. K temu pripomorejo že omenjeni moderni vložki, ki jih je na albumu še nekaj. Da se ne bi kdo prestrašil, je treba povedati, da so dodani zgolj "za barvo". Bistveno bolj moderno konotacijo tega albuma pa naredi sodobna kompresirana produkcija, v kateri instrumenti niso tako fiksno v prostoru, kot je bil to pred, recimo, tremi desetletji. Za ta način snemanja in obdelave zvoka se danes sklada na povsem drugačen način. Kako dobre skladbe so tokrat napisali Scorpions, pa kaže tudi dejstvo, da skladbe zvenijo še bolj atraktivno, čeprav so narejene po starem in tako kot za moderno produkcijo, ki "ne mara" detajlov in preveč tonov, ne bi smele biti.

Vsekakor so Scorpions naredili daleč najboljšo ploščo zadnjih petnajstih ali celo še več let. Album se lahko primerja tudi s tistimi najboljšimi iz osemdesetih. Pri ustvarjanju je verjetno svoje odigral tudi imperativ zadnjega albuma v njihovi karieri.

Kakorkoli že, pred vami je odličen heavy metal album, ki ni ravno kdo ve kako nabijaški. Scorpions pa na njem pokažejo vse druge odlike tega žanra, kot so moč skladanja, smisel za atraktivno skladbo, občutek za melodijo, pravilno usmerjanje energije, prefinjenost in še nekaj lastnosti, na katere njihovi mlajši nasledniki vse pogosteje pozabljajo. Skratka, Sting In The Tail je eden najkonkretnejših odgovorov na vprašanje, zakaj je heavy metal večen oziroma zakaj je na sceni že toliko desetletij.