PRELISTANO: Hipoteza o sreči

Avtor: Jonathan Haidt Prevod: Janez Penca Založba: Penca in drugi, d. n. o. Cena: 23,50 evra

Prodajalcev različnih teorij o smislu življenja in instantnih priročnikov za pot do sreče je še posebej dandanes nešteto, "življenjske modrosti" v nas kričijo iz vsakega zamaška in televizijske oddaje. "Na nek način smo prebivalci Borgesove Babilonske knjižnice – neizmerne knjižnice, katere knjige vsebujejo vsa mogoča zaporedja črk in zato nekje tudi razlago, zakaj knjižnica obstaja in kako naj bi jo uporabljali," piše Haidt in dodaja: "Toda Borgesovi knjižničarji sumijo, da te razlage med kilometri nesmislov ne bodo nikoli našli." Avtor Hipoteze o sreči pa se paradoksa obilja, ko količina spodkopava kakovost ukvarjanja s temo, ne ustraši, ampak ga napade s sistematičnim raziskovanjem desetih "velikih idej", ki so jih odkrile različne civilizacije. Vsaki je namenil svoje poglavje in se s pomočjo najbolj razširjenih idej v zgodovini človeštva (večinoma izvirajo s treh področij, Indije, Kitajske in sredozemske kulture) lotil iskanja medsebojnih povezanosti – vse zato, da bi razgrnil zgodbo o poti do sreče in smisla življenja. Ne, ne ustraši se niti odgovora na to, kaj je smisel življenja.

Jonathan Haidt, profesor socialne psihologije, ki deluje na dokaj novem polju pozitivne psihologije, se tako najprej posveti delovanju človekovega uma. Prav ta je tisti, ki je pri tej enačbi najpomembnejši, saj je tudi sreča pravzaprav njegov izum. Človekov um Haidt pospremi z metaforo o dveh nasprotujočih si delih, ki sestavljata človekov večni boj – naše nezavedno je slon, naš zavedni oziroma razumni del pa je krotilec, ki sedi na slonovem hrbtu in lahko le delno nadzira početje živali pod njim. Ta dvojnost, razdvojenost spremlja vse naše delovanje.

Sreča je torej odvisna od našega uma oziroma od naših pogledov na svet in prepričanj, nekaj pa ima zraven tudi genetika (vendar ne dovolj, da bi se prepustili determinizmu). Haidt hkrati zagovarja trditev, da sta pomembna elementa sreče tudi ljubezen in delo – šele ustrezno skladanje potreb posameznika z možnostmi v njegovi okolici ustvari podlago za srečo. Sreča namreč prihaja od nekje vmes. Prav zaradi takšnih zdravorazumskih izsledkov je Hipoteza o sreči tako zabavno kot poučno branje, ki ne nudi toliko novega pogleda na večna vprašanja, ampak bolj novo, treznejše vrednotenje teh.