Ponedeljek, 26. 9. 2016, 20.06
6 let, 6 mesecev
Velika novica za vse, ki jih zanima vesolje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,85
Ameriška vesoljska agencija Nasa je na površini Jupitrove lune Evrope s pomočjo teleskopa Hubble zaznala izbruhe vode. Evropa ima po mnenju številnih znanstvenikov pod površino velikanski ocean, novo odkritje to prepričanje še dodatno utrjuje. Luna je zaradi tega eden od glavnih kandidatov za iskanje nezemeljskih življenjskih oblik.
Animacija izbruhov vode na površini Evrope (desno), levo Jupiter:
Zakaj je to pomembno: Če bi leteli skozi enega od izbruhov, bi lahko analizirali vodo, ki jo prinašajo iz globin lune, je pojasnil William Sparks, astronom z ameriškega inštituta za delo z vesoljskimi teleskopi. S tem nam ne bi bilo treba vrtati skozi kilometre ledu, ki površino Evrope loči od domnevnega oceana pod njo, ali celo pristajati na luni. To bi bil najlažji način za iskanje nezemeljskega življenja, ki bi se lahko razvilo na Evropi.
Več fotografij Evrope, ki jih je leta 2014 posnel vesoljski teleskop Hubble. Luno je vedno fotografiral tako, da je bil v ozadju svetel Jupiter, ki je dodatno osvetlil njeno površino. Spodaj levo je na luni mogoče videti grafične anomalije, ki so po prepričanju Nase znaki izbruhov vode.
Kako voda uhaja na površje Evrope, znanstveniki Nase še ne vedo zagotovo, so pa razvili nekaj različnih scenarijev, ki jih bodo v prihodnjih mesecih podrobneje raziskali.
Kaj smo do zdaj že vedeli o Evropi
Odkritje in velikost
Evropo je leta 1610 odkril italijanski astronom Galileo Galilei. Šlo je za prvo odkritje lune katerega od drugih planetov in ne naše lastne. Galilei jo je odkril skupaj s še eno Jupitrovo luno, Iom (piše se kot Io). Evropa imena ni dobila po naši celini, temveč po ljubici starogrškega mitološkega boga Zevsa.
Evropa je najmanjša od štirih galilejskih lun plinastega Jupitra, največjega planeta v Osončju. Galilejske lune (tako se imenujejo zato, ker je vse štiri odkril Galilei) so Ganimed, Kalisto, Io in Evropa.
V primerjavi z lunami vseh planetov v Osončju je Evropa šesta največja luna. Pred njo sta ob galilejskih lunah še Titan, največja luna Saturna, in naravni satelit našega planeta. Zemljina Luna počez meri približno 350 kilometrov več. Premer Evrope je okrog 3.120 kilometrov.
Primerjava velikosti: Zemlja (desno), Luna (zgoraj levo) in Evropa (spodaj levo).
Evropa ob Jupitru. Od planeta je tukaj oddaljena skoraj 700 tisoč kilometrov, kar je dvakratnik razdalje med Zemljo in Luno. Fotografijo je konec leta 2000 med potjo proti Saturnu posnela raziskovalna sonda Cassini.
Zanimivost: Čeprav je šesta najmanjša, je Evropa bolj masivna od vseh preostalih lun, ki so manjše od nje, skupaj.
Površina
Zunanjost Evrope smo ljudje pobližje spoznali med letoma 1995 in 2003, ko je okrog njenega matičnega planeta Jupitra krožila raziskovalna sonda Galileo.
Ugotovili smo, da ima Evropa najbolj gladko površino med vsemi trdnimi objekti v Osončju. Čeprav je prepredena z razpokami in brezni, ima nizko topografijo. To pomeni, da so višinske razlike med najvišjimi in najnižjimi lokalnimi točkami na Evropi majhne. Luna praktično nima vzpetin in ima le en večji krater.
Črtam na površini Evrope, ki so ena njenih najbolj prepoznavnih lastnosti, astronomi pravijo lineae. Počez merijo od 10 do 20 kilometrov, nekatere so še širše.
Ker je geološko razmeroma mlada in ima visok albedo – to pomeni, da odbije zelo veliko sončne svetlobe – znanstveniki ugibajo, veliko jih je v to tudi prepričanih, da je površina Evrope v celoti narejena iz vodnega ledu.
Razmerje z Jupitrom
Evropina orbita okrog Jupitra je skoraj popoln krog, luna pa je od planeta v povprečju ves čas oddaljena okrog 671 tisoč kilometrov.
Evropa je tako kot druge galilejske lune plimno priklenjena na Jupiter, kar pomeni, da je proti plinastemu velikanu ves čas obrnjena z isto stranjo.
Plimna priklenjenost lune na svoj matični planet je po mnenju znanstvenikov eden od pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na hipoteze o notranjem ustroju Evrope. Več o tem v naslednjih vrsticah.
Kaj si želimo, da bi bolje vedeli o Evropi
Ocean vode pod površino
Astronomi že dolgo premlevajo tezo, da je zunanja plast Evrope pravzaprav okrog sto kilometrov globok ocean slane vode. Zgornjih nekaj kilometrov, morda celo nekaj deset kilometrov, je zmrznjenih (temperatura na površini Evrope je -160 stopinj Celzija, na polih se spusti tudi pod -200), spodaj pa je voda v tekočem stanju.
Ena od uprizoritev notranje sestave Evrope. Zaledenela plast prehaja v več deset kilometrov široko plast podpovršinskega oceana, pod njim pa je plašč, ki obdaja lunino jedro.
Pokazateljev, da to drži, je po prepričanju svetovnih vesoljskih agencij več:
- mlada in aktivna površina lune;
- lunino zanimivo magnetno polje, ki se odziva na zelo močan Jupitrov magnetizem, kar lahko pomeni, da je pod površjem Evrope plast prevodna plast – slana voda;
- črte po površini lune, ki so najverjetneje posledica geoloških aktivnosti pod površino;
- izbruhi vodnih delcev na površini lune, ki jih je zaznal vesoljski teleskop Hubble. Nasa je po današnji tiskovni konferenci, na kateri so predstavili izsledke večletnega opazovanja Evrope s Hubblom, še enkrat potrdila, da do njih res prihaja.
Umetniška uprizoritev izbruha kriovulkana (vulkana, ki namesto lave bruha vodo in led) na površini Evrope. Po takšnih izbruhih je bolj od Evrope sicer znana Saturnova luna Enceladus.
Pri Nasi menijo, da voda na površje Evrope v obliki izbruhov morda uhaja zaradi aktivnih geoloških procesov, ki so posledica sestave lunine površine. Splošno sprejeto dejstvo je namreč, da je površje Evrope pravzaprav zelo debela plast vodnega ledu.
Ocean pod površino Evrope je eden od potencialnih krajev v Osončju, kjer bi se lahko razvilo nezemeljsko življenje, na primer ob vročih geotermalnih vrelcih pri dnu oceana, menijo znanstveniki.
Kako bomo v prihodnosti še raziskovali Evropo
Proti Jupitrovi luni se sicer večkrat obrne vesoljski teleskop Hubble, a od blizu jo bomo znova videli po letu 2030, ko bo največji planet v Osončju dosegla (za zdaj le še predlagana) misija JUICE. To je kratica za Jupiter Icy Moons Explorer oziroma Raziskovalec Jupitrovih zaledenelih lun.
Glavni cilj misije JUICE bosta sicer Ganimed, največja Jupitrova luna, in luna Kalisto, sta pa v načrtu tudi dva preleta Evrope (prikazano na tej umetniški uprizoritvi).
Proti Evropi se bo po oktobru 2018, ko bo začel delovati, večkrat obrnil tudi vesoljski teleskop James Webb, ki bo nadomestil legendarnega Hubbla. Tega je opazovanje Evrope, pri katerem je odkril izbruhe vode z lunine površine, namreč prignalo do skrajnih zmogljivosti. "Več Hubble ne zmore," so iskreni pri Nasi.
