Torek, 19. 5. 2020, 4.00
3 leta, 11 mesecev
Kolosalna eksplozija je goro znižala za 400 metrov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,73
1
V ponedeljek je minilo natanko 40 let od ene od najbolj odmevnih naravnih katastrof 20. stoletja. Razdejanje vulkana Sveta Helena v Združenih državah Amerike je bilo uničujoča kombinacija potresa, gromozanskega zemeljskega plazu in ognjeniške eksplozije. Sveta Helena je vzela življenja 57 ljudi. Med smrtnimi žrtvami sta bila tudi vulkanolog, ki je prvi opozoril na izbruh, in fotograf, ta je posnetke vrha ognjeniške gore, ki se je valil proti njemu, zaščitil z lastnim telesom in to plačal z življenjem.
Nekaj velikega se je kuhalo dva meseca
Pobočja gore Sveta Helena, ki leži v ameriški zvezni državi Washington, so se začela močneje tresti že marca 1980. Konec meseca se je nato začela serija manjših (v primerjavi s tistim, ki je sledil) izbruhov, eksplozij in piroklastičnih tokov, izjemno vročih zmesi ognjeniških plinov in kamnin.
Prizor, zaradi katerega so znanstveniki vedeli, da se bliža trenutek, ko bo nekaj zelo narobe. Na gori Svete Helene je namreč nastajala ogromna tako imenovana vulkanska kupola, pod katero se je kopičila magma. Ker je bila na strmem pobočju, so vulkanologi verjeli, da najverjetneje ne bo dolgo stabilna. In res: manj kot mesec dni po nastanku te fotografije je zdrsnila stran.
Ameriški seizmologi in vulkanologi na čelu z Davidom A. Johnstonom so oblasti ZDA v pričakovanju velikega izbruha, ki se je zdel vse bolj verjeten, takrat pozvali, naj državljanom zapre dostop do območja Svete Helene, sicer zelo priljubljene izletniške točke Američanov.
Ukrep, ki so se mu tako ameriška javnost kot nekateri politiki upirali z vsemi štirimi, je pozneje najverjetneje rešil na tisoče življenj.
Največji zemeljski plaz v zabeleženi zgodovini
Osemnajstega maja 1980 v jutranjih urah je šlo zares, zgodilo pa se je to, kar je pričakoval in napovedal vulkanolog David A. Johnston. Sveta Helena v skladu z njegovimi predvidevanji ni izbruhnila navzgor, temveč lateralno oziroma vstran.
Trenutek, ko je šlo zares. Da je fotografija nastala takoj po sprožitvi zemeljskega plazu in ognjeniški eksploziji, ki je sledila, dokazujejo drevesa. Vsa namreč še stojijo, saj jih udarni val oziroma tok vulkanskih kamnin, plinov in blata še ni dosegel.
Ob 8.32 je območje stresel močnejši potres. Vrh Svete Helene, ki je bil takrat močno razrahljan od več mesecev trajajoče serije eksplozij in manjših izbruhov, je zdrsnil stran in povzročil največji zemeljski plaz, kar jih pomnimo ljudje.
Po severnem pobočju gore se je začela valiti orjaška gmota ognjeniškega kamenja, vulkanskega prahu in vročih plinov. Njena prostornina je znašala skoraj tri kubične kilometre.
O tem, za kako velikanski zemeljski plaz je šlo, veliko pove podatek, da je tako rekoč v trenutku izpodrinil vso vodo v za dve Bohinjski jezeri velikem jezeru Spirit in jo pljusknil prek 200 metrov visoko po pobočjih gore.
Vulkanolog David A. Johnston je bil ob uničenju gore Sveta Helena v baznem kampu, ki je bil od ognjenika oddaljen 11 kilometrov. A to je bilo vseeno preblizu, kar je bilo za Johnstona usodno.
Vulkanolog David. A. Johnston. To je njegova zadnja fotografija, posneta je bila na območju gore Svete Helene samo 13 ur pred eksplozijo ognjenika in uničujočim zemeljskim plazom, v katerem je Johnston (najverjetneje) umrl.
Zemeljski plaz je namreč potoval tako hitro, da je imel vulkanolog manj kot minuto časa, da je v radio svojim sodelavcem na Geološkem zavodu ZDA zakričal: "Vancouver" Vancouver! To je to!" Nato je bila radijska zveza z njegovo bazno postajo prekinjena.
Johnstona je najverjetneje zasul več deset metrov debel sloj vulkanskih kamnin in pepela. Njegovega trupla niso nikoli našli, dele prikolice, ki je bila pred izbruhom Helene njegov opazovalni štab, pa šele leta 1993 med gradnjo avtoceste.
Gora Svete Helene danes
Gora je bila po uničujočem izbruhu nižja za 400 metrov
Ko sta se prah in pepel, ki sta po največjem izbruhu v velikanskem pokončnem oblaku segla kar 24 kilometrov v nebo – večina potniških letal leti dvakrat nižje – končno polegla, se je začelo ocenjevanje tako okoljskih kot gospodarskih posledic katastrofe.
Prva je bila očitna takoj. Kjer je bil nekdaj vrh gore Sveta Helena, je zdaj zevala ogromna luknja. Ognjeniška eksplozija je namreč odnesla vso severno steno skupaj z vrhom, goro pa z okrog 2.950 metrov znižala na 2.549 metrov.
Levo gora Svete Helene dan prej uničujočim izbruhom, desno štiri mesece pozneje.
Okolica ognjenika je bila kilometre v vse smeri videti bolj apokaliptično kot površje Lune, je popolno opustošenje opisal takratni predsednik ZDA Jimmy Carter.
Gozdov ni bilo več, udarni val po začetnem izbruhu je drevesa dobesedno odpihnil in za sabo pustil le štore. Na stotine kvadratnih kilometrov na severu gore Sveta Helena je prekrivala plast vulkanskega pepela in blata, ki je bila v povprečju globoka skoraj 50 metrov.
V jezerih na območju ognjenika Svete Helene še danes plava na tisoče drevesnih debel, ki so 18. maja 1980 postala odpadni les.
V izbruhu gore Svete Helene je umrlo 57 ljudi, ki so bili takrat preblizu ognjenika. Po ocenah ameriških naravovarstvenikov je poginilo tudi več tisoč velikih gozdnih živali in na milijone manjših ter rib.
Še nekaj človeških smrti je ognjenik povzročil posredno, umrla sta, na primer, tudi dva voznika, ki zaradi gostega oblaka pepela nista dobro videla ceste.
Sveta Helena ne velja za ugasel ognjenik. Nazadnje je bila aktivna v obdobju med letoma 2004 in 2008. Fotografija je iz leta 2004.
Uničenih je bilo več kot 200 poslopij. Gospodarsko škodo so ameriške oblasti pozneje ocenile na okoli tri milijarde evrov (preračunano iz ameriških dolarjev in upoštevajoč inflacijo).
Vulkan je bil magnet za fotografe: eden je posnetke izbruha iz neposredne bližine plačal z življenjem, drugega je zasulo med begom, tretji se je pred smrtjo rešil v zadnjem trenutku
Zgodba fotografa Roberta Landburga je ena od najbolj znanih med vsemi, ki jih je spisala eksplozija gore Svete Helene.
Ko je Landburg 18. maja 1980 uvidel, da mu ne bo uspelo uiti eksploziji ognjenika Sveta Helena, je veličastno katastrofo fotografiral do zadnjega trenutka, se nato ulegel na film in ga s svojim telesom zaščitil za prihodnje generacije.
Kolaž Landburgovih fotografij. Posnel jih je tik pred smrtjo. Na njih je dobro viden hitro približujoči se val pepela in kamenja.
V plazu pepela je izgubil življenje, fotografski film, ki so ga reševalci izpod njegovega trupla potegnili 17 dni pozneje, pa je preživel. Na Landburgovih fotografijah izbruha Svete Helene so najbližji prizori najbolj silovitega geološkega dogodka v moderni zgodovini ZDA.
Med 57 smrtnimi žrtvami eksplozije ognjenika je bil tudi Reid Blackburn, znani fotograf, ki je ob delu za lokalne časopise svoje posnetke prodajal tudi reviji National Geographic.
Blackburnovo truplo so reševalci našli v njegovem zasutem avtomobilu štiri dni po izbruhu. Fotografska oprema je bila uničena, zato ni bilo mogoče rešiti fotografij na njegovih filmih.
Zasut avtomobil nesrečnega fotografa Reida Blackburna.
Kožo si je pravzaprav zaradi utrujenosti medtem rešil fotograf Richard Lasher. Namenjen je bil do jezera Spirit Lake, od koder je goro Svete Helene fotografiral že nekaj dni prej, a je 18. maja 1980 spal precej dlje kot po navadi.
Zaradi tega mu do 8.32, ko je na gori počilo, še ni uspelo prečkati enega od hribovitih grebenov na poti do jezera. To bi bilo zanj najverjetneje usodno, tako pa ga je greben zaščitil pred udarnim valom eksplozije in zemeljskim plazom, ki je sledil.
Ko je zaslišal eksplozijo, se je Lasher hitro obrnil, a prej še posnel eno od najbolj ikoničnih fotografij izbruha Svete Helene:
Preberite tudi:
1