Četrtek, 21. 1. 2016, 15.00
7 mesecev, 1 teden
Ali ste morda tudi vi bioheker, pa tega še ne veste?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0
Nadgrajujemo telo s tehnologijo in zmanjšujemo šum v sodelovanju ljudi s tehnologijo in z internetom stvari, pojasnjuje švedski bioheker Hannes Sjöblad.
"V roki imam vgrajen čip NFC in moje življenje je zato veliko preprostejše," ponosno pove Hannes Sjöblad, ki čez dan usmerja digitalno inovativna podjetja v osem tisoč kvadratnih metrov velikem inkubatorju v Stockholmu, po koncu delovnega dneva pa se, kot pravi, prelevi v biohekerja.
Kdo je pravzaprav bioheker?
"Današnje dojemanje hekerja je, da gre za osebo s slabimi nameni, ki vdira v računalnike s ciljem, da bi kaj ukradel – kar je največkrat žal res," pove Sjöblad, ki se spominja neškodljivih namenov prvih hekerjev. "Hekanje je v osnovi eksperiment, želja po doseganju nečesa novega. Biohekerji pa gremo korak naprej, saj ne eksperimentiramo samo na računalnikih, temveč tudi na bioloških sistemih."
Zase pravijo, da delujejo kot aktivisti v interesu državljanov, ki jih usposabljajo za sobivanje s tehnologijo. "Skušamo biti ločeni od podjetij in kapitala. Pri tem, kar delamo, ne gre za zaslužek, temveč za strast, radovednost in ustvarjanje.
Tudi biologija je postala digitalna
Vlogo biohekerjev skuša pojasniti s prispodobo o gozdu. "Uveljavljena podjetja so velika drevesa, start-upi so mlade rastline, mi, biohekerji, pa smo tisto, kar najdete pod vsakim listom." Delovanje biohekerjev je postalo lažje zaradi demokratizacije laboratorijskih tehnologij, ki niso več tako drage, zapletene in monopolizirane kot nekoč, je prepričan sogovornik. Dodaja, da je naša zmožnost branja DNK danes najboljši dokaz, da je tudi biologija postala digitalna.
Štiri poglavitne skupine biohekerjev
"Z vsadkom govorim enega od jezikov interneta stvari"
Tehnologijo vsadkov NFC poznamo že dolgo časa, ne nazadnje je že dolgo v rabi v živinoreji. Zakaj bi se potem ljudje 20 let pozneje odločili, da si še sami začnejo vgrajevati takšne vsadke, kaj je zdaj pri tem tako vznemirljivega?
"Ker se je svet v 20 letih močno spremenil," je neomajen Šved. "Prihodnost je v internetu stvari, ki govori tri jezike: WiFi, Bluetooth in NFC. Če se bom želel pogovarjati z vsemi temi napravami, ki bodo kmalu omrežene in povezane v splet, bom moral tudi sam govoriti te jezike in s svojim vsadkom že govorim jezik NFC. Ključi so danes še vedno skoraj enaki kot v času Rimljanov, jaz jih ne potrebujem več. Tudi kartic ne potrebujem več, tako ali tako jih imamo zgolj za identifikacijo."
Po njegovih ocenah je na Švedskem okrog 500 ljudi, ki imajo tako kot on vsadek NFC, po vsem svetu pa okrog deset tisoč.
Vizitka lahko na vsajeni čip, geslo za bančni račun pa gotovo ne!
Sjöbald se ne boji, da bi mu podatke na vgrajenem čipu ukradli, klonirali ali da bi mu z njimi sledili. "Čip lahko preberejo le naprave, ki se mu približajo na centimeter ali dva, saj je to tehnologija kratkega dosega. Toda glede kopiranja pa velja pravilo: ne daj na čip podatka, ki ga ne bi dal na majčko, ko se sprehajaš po mestu. Torej, vizitka da, geslo za bančni račun pa nikakor."
Za najvišjo stopnjo varnosti, ki bi dodatno zmanjšala tveganje pred kopiranjem, predlaga dvostopenjsko avtentifikacijo: "Potem ko z roko pobožam čitalnik, me lahko še vedno vpraša po geslu ali zahteva še eno kartico – za občutljive podatke je tako najboljše."
"Vsadek je boljši od biometrike!"
Sjöbald ima odgovor tudi za tiste, ki so prepričani, da je biometrika boljša od tehnoloških vsadkov. "Biometrika ima šum, ki ga vsadek nima. Moj glas je zjutraj drugačen kot zvečer in spet povsem drugačen, ko sem prehlajen. Prstni odtisi? Njihova težava je, da so vedno odprti in vidni, tako kot svojega obraza jih ne morem skriti, ne morem jih zakodirati, vedno so na razpolago, če jaz to hočem ali ne."
