Torek, 17. 11. 2020, 15.22
3 leta, 5 mesecev
Priključni hibrid in simulacija enodnevnega izleta
Proti tabujem priključnega hibrida: to je zmogel v praksi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,41
47
Priključno hibridne pogone najdemo v širšem naboru avtomobilov kot velja za zdaj pri povsem električnih vozilih. Taki hibridi združujejo klasični bencinski motor, elektromotor in manjšo litij-ionsko baterijo, z zasnovo športnega terenca ali križanca pa nudijo tudi dovolj avtomobilske svobode. Renault captur je prvi tak avtomobil v svojem razredu.
Na cestah je vse več hibridnih avtomobilov in tudi takih, ki imajo polnilni kabel. Ker so precej dražji od klasičnih različic istega avtomobila, preverjamo tabuje priključnih hibridov: kako daleč se na elektriko sploh lahko peljemo, kaj pomeni uporaba takega dražjega avtomobila in kako je z njim v praksi videti skoraj štiristokilometrski družinski izlet po Sloveniji.
Avtocestna vožnja je najmanj po meri elektrificiranih pogonov. Z določenimi funkcijami kot je “e-save” pa je mogoče tam namensko hraniti električno energijo za poznejše odseke po podeželju ali mestu.
S priključnim hibridom renaultom capturjem (prvi s takim pogonom v svojem kompaktnem razredu križancev) smo simulirali enodnevni izlet. Pri tem smo odkrili nekaj manj znanih turističnih krajev na Savinjskem, Koroškem in Štajerskem, predvsem pa v praksi preverili prednosti in slabosti takega pogona. Na skupno 363 kilometrov dolgi poti smo capturja trikrat polnili, a nemoteče in brez izgube časa, vselej ob postankih za ogled turističnih znamenitosti oziroma za kosilo. Pri tem naj pohvalimo tiste turistične objekte, ki imajo že postavljeno ustrezno električno polnilnico. Prav take smo ob načrtovanju poti tudi iskali.
Pot je z Vrhnike vodila do Celja, nato do Vitanja in naprej proti Mislinji, Slovenj Gradcu, Muti, Radljam ob Dravi, Rogli, znova Celju, potem je sledila vrnitev na Vrhniko. Po avtocesti smo opravili 198 kilometrov (54 odstotkov poti), preostalo pa po podeželskih cestah. Tako smo priključni hibridni pogon izkoristili nadvse kombinirano; tako bencinski motor kot električni motor ter tudi rekuperacijo kinetične energije za polnjenje baterije med vožnjo.
Polnjenje avtomobila pred Centrom vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga v Vitanju.
363-kilometrski izlet, tretjino prevozili na elektriko
Natančnejši pregled rezultatov je v spodnji infografiki. Od skupno 363 kilometrov smo jih krepko več kot sto prevozili v povsem električnem načinu. To pomeni, da smo 30 odstotkov vsega izleta odpeljali na elektriko. Če bi odmislili skoraj 200-kilometrski avtocestni odsek, bi delež električne vožnje narastel že na 67 odstotkov.
Dober izkoristek pogona pa ob taki vožnji pomeni naslednje: na podeželju se je mogoče precej veliko voziti neslišno in mirneje (prednosti električnega pogona), razpoložljivo energijo pa je mogoče na avtocesti ali strmih vzponih s funkcijo "e-save" tudi hraniti za poznejše kilometre. Z nekaj spretnosti lahko voznik dobro razporedi razpoložljivo energijo.
Na mostu čez reko Dravo med vožnjo s Koroške proti Štajerski.
Moč polnjenja (pre)šibka, precej učinkoviteje se je spustiti po hribu navzdol
Baterijo smo polnili trikrat, dvakrat po eno uro in enkrat po pol ure. Moč polnjenja z zgolj dobrimi tremi kilovati moči je hiba takih priključnih hibridov. Resda naj bi jih skoraj vedno polnili ponoči doma, kjer je taka moč kajpak optimalna, ob potovanjih pa slabo izkorišča postanke za polnjenje. Celo več, spust z Rogle je baterijo polnil mnogo hitreje in učinkoviteje kot postanek ob električni polnilnici. Moč polnjenja z dobrimi šestimi kilovati bi bila za priključne hibride že mnogo sprejemljivejša.
Nazoren primer: 30-minutno polnjenje na Rogli je v baterijo spravilo dodatne 1,4 kWh elektrike, okrog 16 kilometrov dolg spust do Zreč pa nato kar 3,1 kWh. Med vožnjo smo torej dobili več kot dvakrat toliko elektrike kot ob polnjenju.
Na podeželju poraba bencina tri litre na 100 kilometrov
In še po posameznih sklopih. Poraba zgolj po avtocesti je znašala 7,4 litra bencinskega goriva na 100 prevoženih kilometrov. Nato je na podeželju, kjer so se nabirali kilometri na elektriko, vztrajno upadala in tudi zdrsnila pod mejo petih litrov.
Na avtocesti smo v obe smeri porabili okrog 15 litrov bencina, na podeželskih cestah pa skupno še okrog pet litrov. Če bi upoštevali le podeželsko vožnjo (in sprotna polnjenja), je znašala povprečna poraba tri litre na sto prevoženih kilometrov.
Polnjenje ob stadionu v Radljah ob Dravi. Električnih polnilnic je bilo na tej poti na pretek.
Mesta ob poti dobro založena s polnilnicami, a bo zgolj postanek za kavo premalo …
Več o hibridnem capturju, ki sicer stane okrog 30 tisoč evrov, bomo napisali še v prihodnjih dneh. Priključno hibridni pogon pa je tudi v tem primeru pokazal na nekatere očitne prednosti in pomanjkljivosti. Prednost je kombinacija obeh avtomobilskih svetov in praktično nobene skrbi, ali bi nam na potepu lahko zmanjkalo energije za pogon.
Tudi električna učinkovitost je lahko ob primerni uporabi v resnici dobra in ob kombinirani vožnji se delež električnih kilometrov kljub majhni bateriji lahko dvigne na tretjino. Hvalimo rekuperacijo zavorne energije, prav tako pa tudi mrežo polnilnih mest ob naši poti. Nekatera mesta (Slovenj Gradec, Muta, Radlje ob Dravi, Mislinja …) jih imajo več, ne le ene. To so sicer polnilnice z izmeničnim tokom AC, kjer so moči nizke (tudi pri večini električnih avtomobilov) in zato so primerne za tiste, ki tam načrtujejo nekoliko daljše postanke. Zgolj postanek za kavo pač ne bo dovolj.
Ker vsa pot ni bila dolga niti 400 kilometrov, bi jo zlahka prevozili tudi s povsem električnim pogonom. Morda celo brez vmesnega polnjenja oziroma bi bila ta opravljena zaradi večje moči polnjenja učinkovitejša.
Med vzpenjanjem po makadamski cesti proti Rogli.
47