Ponedeljek, 10. 2. 2020, 4.00
4 leta, 9 mesecev
97 let star oval Sitges-Terramar
Magičen in žalosten hkrati: odkrili smo izjemen cestni dragulj #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,43
1
Ostanki takih ovalnih stez v Evropi – tiste v Monzi, blizu Pariza in Barcelone – se zdijo kot spomenik cvetočemu razvoju avtomobilske industrije po koncu prve svetovne vojne.
Pogled na ovalni ovinek je bil skoraj neverjeten, magičen. Levi ovinek s 60-stopinjskim naklonom so obdajala drevesa, zaradi ugodnega sredozemskega podnebja in dobro opravljenega dela gradbincev – ti so morali nekoč zapleniti denar od vstopnic in si poplačati lastno trdo delo – pa ta izjemni ostanek avtomobilske zgodovine ne izdaja že svoje 97-letne starosti. Lahko bi bil turistična atrakcija, pa je tik med avtocesto C-32 in sredozemsko obalo, vsega 40 kilometrov od Barcelone, skrit, pozabljen in zapostavljen.
V zgodnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja je svetovno gospodarstvo cvetelo. Koncu prve svetovne vojne je sledil velik tehnološki napredek, optimizem vlagateljev pa je bilo opaziti tudi v avtomobilski industriji in motošportu, kjer so proizvajalci preizkušali svoje avtomobile.
Eden od treh avtomobilskih ovalov v Evropi z začetka dvajsetih let
Med letoma 1922 in 1924 so v Evropi zgradili kar tri ovalna dirkališča, ki so bila do takrat v domeni ZDA. Najbolj znan oval je bil tisti v Monzi, kjer se ostanki še danes bohotijo na obronkih modernega dirkališča formule ena, drugi je bil oval v Montlheryju v Franciji – tam je pred leti Ken Block snemal tretji del Gymkhane, mi pa smo tam vozili Renaultove legendarne športne avtomobile –, tretji oval pa so zgradili le streljaj od Barcelone.
Leta 1923 so tu vozili s povprečno hitrostjo 155 kilometrov na uro.
Kljub starosti skoraj sto let ta oval iz leta 1922 odlično kljubuje času.
Oval leži blizu avtoceste in sredozemske obale, le streljaj ob Barcelone. Če boste v bližini, priporočamo vsaj skok do ograje ovala.
Ostanki ovala danes popolnoma zliti z naravo
97 let pozneje. Po blatni makadamski cesti, polni lukenj, smo se pripeljali v neposredno bližino te steze. Naključni mimoidoči jo z bližnjih cest zelo težko opazijo. Še skozi ozek in temen predor in pred očmi se mi je odprl pogled neposredno na enega izmed ovalnih ovinkov.
Strm naklon se je zdel kot betonski zid. Peš se je skoraj nemogoče povzpeti na vrh steze. Že samo misel, da so se pionirji dirkaškega športa pred skoraj stotimi leti upali v te ovalne ovinke zapeljati s polno hitrostjo, se je zdela skoraj neverjetna.
Enako magičen in osupljiv je bil pogled okrog steze. Ovalni ovinki so obkroženi z drevesi, travo, grmičevjem. Kot da bi bila to namensko izdelana umetniška instalacija.
Pa seveda ni. Že desetletja zapuščen oval se je v času samevanja, tik ob turističnem vrvežu sredozemske obale, vsega pol ure vožnje ob Barcelone, skoraj popolnoma zlil z naravo.
Leta 1923 okrog ovala s povprečno hitrostjo 155 kilometrov na uro
Toda kje se je zalomilo? Zakaj je Sitgesov oval tako slabo znan in zakaj tu niso izpeljali odmevnejših mednarodnih dirk?
Medtem ko je podoba ovala v katalonski pokrajini magična, je bistveno bolj žalostna usoda te steze. Zapečatila jo je namreč že prva dirka, ki so jo izpeljali 28. oktobra leta 1923.
Dvesto krogov dolge dirke se je udeležilo le sedem avtomobilov. Petim je uspelo pripeljati do cilja. Zmagal je malo znan francoski dirkač Albert Divo (sunbeam), ki je dolžino dirke prevozil s povprečno hitrostjo 155 kilometrov na uro. Prvo ime dirke je bil sicer grof Louis Zborowski (miller), ki je tudi postavil rekordni čas kroga – 45,8 sekunde. Rekordni dosežek Zborowskega je obveljal še nadaljnjih 89 let.
Danes je steza v zasebni lasti. Namesto tribun in cvetočega podpornega programa jo obdajajo kmetijska zemljišča.
Pobudnik steze je bil velik zanesenjak, a pri poslih močno šepal
Čeprav je bil pobudnik gradnje dirkališča Armangue velik zanesenjak, je bil pri poslih precej manj zanesljiv. Po dirki niso mogli izplačali denarnega sklada za najboljše, saj so si gradbeni delavci plačilo za trdo delo vzeli kar iz denarja, ki so ga organizatorji dobili od prodanih vstopnic.
Mednarodna avtošportna oblast je zato hitro očrnila organizacijsko ekipo, in čeprav so poskušali pozneje v Sitgesu organizirati manjše lokalne dirke, te niso prinašale dovolj finančnih sredstev za vzdrževanje steze. Zadnjo pomembnejšo dirko so tu izpeljali v petdesetih letih prejšnjega stoletja.
Carlos Sainz je leta 2012 rekord ovala postavil z Audijevim dirkalnikom R8 LMS.
Rekord steze Zborowskega je šele 89 let pozneje popravil Carlos Sainz
Danes je steza v zasebni lasti. Namesto tribun in cvetočega podpornega programa jo obdajajo kmetijska zemljišča. Žarek pozornosti je za ta oval zasijal leta 2012, ko je Red Bull tja pripeljal Audijev dirkalnik R8 LMS.
Za volan se je usedel tudi španski legendarni dirkač Carlos Sainz – dvakratni svetovni prvak v reliju, letos zmagovalec vztrajnostnega relija Dakar – in šele Madridčanu je uspelo popraviti rekord Zborowskega iz leta 1923. Sainz je njegov čas, predvsem zaradi številnih lukenj in slabšega stanja podlage, popravil le za tri sekunde (42,6 sekunde).
Fotografije: ostanki ovala Sitges-Terramar:
1