Kako je akula 30 let kraljevala svetovnim morjem?

Sovjetska zveza je leta 1984 izdelala podmornico, ki je dimenzijsko in zmogljivostno prekašala vso ameriško konkurenco in bila na morju največji strah med hladno vojno. Akula je postavila nov mejnik za rusko mornarico, saj so bili prej, v zastarelih in glasnih podmornicah, lahek zalogaj za ameriško mornarico.

1 / 6

Foto: Wikimedia Commons

2 / 6

Foto: Wikimedia Commons

3 / 6

Foto: Wikimedia Commons

4 / 6

Foto: Wikimedia Commons

5 / 6

Foto: Wikimedia Commons

6 / 6

Foto: Wikimedia Commons

Hitre in nevarne, vendar izjemno glasne

Proti koncu leta 1984 je sovjetska mornarica v morje splavila prvo podmornico akula, ki je v trenutku spremenila potek in dojemanje bojev na morju. S prihodom najnovejše sovjetske podmornice so Američani izgubili prevlado pod morsko gladino, ki je trajala vse od konca druge svetovne vojne. Akula, v ruščini to pomeni morski pes, je s svojo nevidnostjo v primerjavi s preostalimi sovjetskimi podmornicami šokirala zvezo Nato. V boju pod morjem je ključna prednost ravno nevidnost, preživetje pa je najbolj odvisno od tega, kako dobro se lahko podmornica skrije nasprotni strani. Še preden so sovjeti izdelali prvo podmornico akula, so z velikimi koraki napredovali, njihove podmornice pa so bile z vsako generacijo naprednejše, hitrejše, potopile so se vse globlje in so bile oborožene do zob.

V večini elementov so premagali ameriške tekmece, podmornica papa SSGN z jedrsko vodenimi izstrelki še danes velja za najhitrejšo podmornico na svetu – že leta 1970 je dosegla hitrost 44,7 vozla (83 kilometrov na uro). Do takrat je bila največja težava Rusov, da preprosto niso znali narediti tihe oziroma neslišne podmornice. Pri tem so vodili Američani in z neslišnim delovanjem svojih podmornic mnogokrat prišli Rusom za hrbet. Akula je to trditev postavila na glavo. William Perry, sekretar na oddelku za obrambo, je komiteju leta 1989 ob prihodu najnovejše ruske podmornice dejal: ''Konec je zastonj kosil."

Perry je s tem meril na glasne ruske podmornice, ki so jih Američani zlahka odkrivali s pomočjo številnih senzorjev. Odličen primer iz zgodovine je očiten pokazatelj, kako se je ameriška mornarica igrala z ruskimi podmornicami. Leta 1978 je USS batfish kar petdeset zaporednih dni sledila sovjetski podmornici. Sledili so jim nad arktičnim krogom vse do Norveškega morja, za repom so jim bili 14.500 kilometrov, igro mačke z mišjo pa so končali v zahodnem Atlantiku.

Akula je v dolžino merila 110 metrov in je imela 13-metrski osrednji greben. V poznejših izvedenkah (akula II in akula III) je dolžina narasla celo za 2,5 metra. Njena potopna masa je znašala gromozanskih 12.770 ton, pri akuli II in III pa celo 13.400 ton. Njen trup ni bil izdelan iz titana, vendar se je akula na preizkusnem potopu spustila tudi do globine 600 metrov. Akula je v dolžino merila 110 metrov in je imela 13-metrski osrednji greben. V poznejših izvedenkah (akula II in akula III) je dolžina narasla celo za 2,5 metra. Njena potopna masa je znašala gromozanskih 12.770 ton, pri akuli II in III pa celo 13.400 ton. Njen trup ni bil izdelan iz titana, vendar se je akula na preizkusnem potopu spustila tudi do globine 600 metrov. Foto: Wikimedia Commons

Informacije ameriških vohunov močno pripomogle h kakovosti akule

Rusi so spoznali, da zna ameriška mornarica do popolnosti izkoriščati akustične prednosti podmornic, zato so pospešili razvoj in oblikovanje tretje generacije nuklearnih podmornic. Nastal je rod najtišjih podmornic v sovjetski zgodovini, za uspeh pa se morajo zahvaliti ameriškemu specialistu za komunikacije Johnu Walkerju, ki je leta 1968 postal vohun Sovjetske zveze. Poleg preostalih pomembnih podatkov jim je Walker dal neprecenljive informacije o podvodnem nizu hidrofonov na ameriških podmornicah, ki so bili strateško nameščeni za čim boljše zaznavanje sovjetskih podmornic.

Pomembno vlogo pri razvoju akule sta imela japonsko podjetje Toshiba in norveško podjetje Köngsberg Vaapenfabrikk, ki sta Sovjetom prodajala tehnologijo za utišanje njihovih podmornic. Pri Toshibi so pripravili sofisticirano opremo, pri Köngsbergu pa so izdelali napredne računalnike, ki so poganjali opremo in so dovolili, da so bili bistveno bolj natančni pri utišanju vrtečih se propelerjev.

Izvor imena akula

Za več kot primerno ime so poskrbeli pri zvezi Nato. Pred prihodom tretje generacije nuklearne podmornice je Nato razrede sovjetskih podmornic poimenoval sila preprosto, po fonetični abecedi. Toda prebrisani Sovjeti so zaradi ogromnega števila različnih podmornic poskrbeli, da je v abecedi zmanjkalo črk. Pri zvezi so zato morali novo podmornico poimenovati akula. Sovjeti so jo znotraj svojih mej imenovali project 971 ali ščuka-B (v slovenščini je to izraz za vrsto ribe). Impresiven inženirski dosežek je bil mogočen in hkrati tudi zelo lep, pravi primerek pomorskega znanja.

Akula je bila 30 let najbolj napredna ruska podmornica. Akula je bila 30 let najbolj napredna ruska podmornica. Foto: Wikimedia Commons

V 25 letih so izdelali 15 podmornic

Njihove ladjedelnice so med letoma 1984 in 2009 izdelale vsega 15 akul v štirih različnih podrazredih. Sedem jih je nosilo ime akula I in so se uvrščale v elitni razred project 971, šest je bilo izboljšanih akul in so bile v razredu project 971I, ena akula II v razredu project 971U in ena akula III v razredu project 971M.

Akula je v dolžino merila 110 metrov in je imela 13-metrski osrednji greben. V poznejših izvedenkah (akula II in akula III) je dolžina narasla celo za 2,5 metra. Dodatna dolžina je služila kot rešitev za izpopolnjevanje tihosti podmornice. Že prvotna akula je bila krepko večja kot največje ameriške podmornice v razredu Los Angeles z potopno maso sedem tisoč ton, saj je njena potopna masa znašala gromozanskih 12.770 ton pri akuli II in pri akuli III celo 13.400 ton. Njen trup ni bil izdelan iz titana, vendar se je akula na preizkusnem potopu spustila tudi do globine 600 metrov.

Ker je šlo za pomembno sovjetsko orožje, je bila opremljena z osmimi cevmi za torpede, ki so bile razporejene štirih vrstah v dveh vodoravnih linijah. Izstrelili so lahko kar 40 torpedov, v prihodnjih modelih pa so namestili celo šest dodatnih cevi, ki so imele vgrajen sistem MG-74 za izstrelitev resnično velikih lažnih vab.

Akuli je manjkal le modern sonar. S pomočjo tega bi lahko do popolnosti izkoristili potencial podmornice, tako pa so imeli vgrajen le sistem MGK-540, ki nikakor ni bil kos ameriškim sonarjem z napredno procesirno močjo.

Konec hladne vojne je bil vse bližje, ekonomija ni cvetela, zato je zmanjkalo sredstev za razvoj novih tehnologij. Rusom je zmanjkalo denarja celo za dokončanje obstoječih podmornic. Veliko nedokončanih trupov je ležalo v ladjedelnici, dve mirujoči akuli, Rhys in Kuguar, pa sta močno pripomogli k razvoju nove podmornice v razredu borei. Težko si je predstavljati vako velika je bila Akula. Za primerjavo služi ta fotografija, kjer je v desnem kotu fotografije človek, ki je v senci podmornice pravi palček. Težko si je predstavljati vako velika je bila Akula. Za primerjavo služi ta fotografija, kjer je v desnem kotu fotografije človek, ki je v senci podmornice pravi palček. Foto: Wikimedia Commons

Kako se je zgodba pravzaprav začela?

Večji del hladne vojne je ameriška mornarica v ruskih podmornicah videla dve največji grožnji – za uničenje atlantskih linij za komunikacijo in uničenje večjih skupin ladij. Če bi že dodobra napihnjen balonček počil, bi se morali Američani spopasti z nepregledno množico sovjetskih podmornic, hkrati pa so morali razmišljati, kako bi zaloge in vojsko spravili do evropskih pristanišč. Na drugi strani so se Sovjeti spomnili morskih bitk na Atlantskem oceanu med drugo svetovno vojno, ko so se ameriška in britanska letala spopadala z nemškimi ladjami U, skupaj pa je umrlo več kot 100 tisoč ljudi. Sovjetska zveza ni želela takšnega spopada, zato so večino svojih podmornic držali blizu pristanišč ter bi v primeru spopada začeli uničevanje ladij, ki bi tja pripeljale vojaško orožje in pripomočke. Z uničenjem pristanišč in transportnih ladij bi se izognili odprtemu boju na Atlantiku.

Hladna vojna je prišla že tako daleč, da so sovjeti preiskovali pristanišča, kjer so imeli Američani parkirane svoje podmornice. Največ časa so prebili pri pristanišču Holy Loch na Škotskem in novembra leta 1974 na patrulji ''ujeli'' podmornico USS James Madison, ki se je odločila potopiti ravno nad sovjetsko podmornico. Obe podmornici sta bili poškodovani, vsaka pa se je brez pomoči vrnila v svoje pristanišče.

V tem obdobju so spoznali, da je iskanje naprednih ameriških podmornic z njihovimi razmeroma zastarelimi podmornicami vse prej kot lahko. V letu 1980 so zato odobrili izdelavo podmornice razreda Oscar, ki so ga poimenovali project 949. Izredno ogromna podmornica je bila v primerjavi s predhodniki izjemno napredna, hkrati pa je dimenzijsko močno prekašala ameriške največje podmornice razreda Ohio.

Štiri leta kasneje sta nastali sierra in akula. Prva je imela trup iz titana, druga iz železa, ravno zato so izdelali le štiri sierre. Cena in izdelava sta bili previsoki oviri. Akulo so izdelovali na dveh lokacijah, v Komsomolsku in Severodvinsku. Akula je bila 30 let sovjetska in pozneje ruska najboljša podmornica, šele leta 2013 so Rusi izdelali podmornico razreda Yasen.

Sovjetska zveza je izdelala malo podmornic akul. Ekonomske težave in draga proizvodnja so poskrbele, da so jih naredili le 15. Sovjetska zveza je izdelala malo podmornic akul. Ekonomske težave in draga proizvodnja so poskrbele, da so jih naredili le 15. Foto: Wikimedia Commons

Sorodne vsebine

Komentarji

2
  • Sanel-Sabanovic / 31.10.2017. ob 16:46

    Odkičen članek. Pohvale avtorju, ki je pripravil vsebino.

  • Anaa / 31.10.2017. ob 09:12

    Dobra mrha, je bila. Danes gredo stvari v drugo smer. Žal.

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano