Žarnica in črta

Letos poleti sem se po mestu sprehodil s prav posebnimi tujci. Prišla je ekipa ljudi, ki so mahnjeni na črte in zebre, zanimajo jih semaforji, njihovi časovni intervali, širina pločnika, dostopnost za invalide v vozičkih, mrtvi koti, preglednost in druge podobne reči, ki jih ljudje pri prečkanju ceste najpogosteje sploh ne opazimo. V Ljubljani so bili že drugič. Rezultati prvega testa prehodov za pešce so bili slabi in tokrat je bilo že sredi poletja jasno, da bo tudi letos tako.

Podatki in ocene so znani in jih nima smisla ponavljati, bolj zanimivo je tisto, kar se je medijem in javnosti izmuznilo. Ne zgodi se namreč prav pogosto, da bi bile rešitve za prometne probleme enostavne, še posebej nerado pa se zgodi, da bi bile hkrati tudi poceni. Tokrat je tako in to naredi ugotovitve tega testa še toliko bolj koristne. Vsaj zdi se, da bi tako moralo biti.

Z ocenjevalci sem šel na sprehod po izbranih prehodih v ožjem središču mesta trikrat (dopoldan, popoldan in še enkrat ponoči). Kar so ugotovili strokovnjaki za prehode za pešce iz tujine, je bilo jasno in lahko razumljivo: boljša javna razsvetljava, napačno (preblizu prehoda za pešce) parkirani avtomobili in urejeni prehodi za invalide v vozičkih bi Ljubljano postavili v zgornjo polovico med ocenjevanimi mesti. Zamenjati ali priviti je treba še kakšno luč, od zebre odmakniti avtomobile in urediti varno dostopnost in prehod invalidom v vozičkih.

To ni kvantna fizika. Prepričan sem, da je kakšen vesten občan vse to opazil in ugotovil že sam. Nedvomno se je našel tudi tak, ki je svoje pomisleke javil ustreznim mestnim službam. Recimo, da se sprijaznimo s tem, da mestne oblasti ne upoštevajo mnenja občanov. Da se ne odzivajo na priporočila kvalificiranih ljudi, ki s kakovostno primerjalno metodo natančno pokažejo, kaj je narobe, pa je svojevrstna ignoranca, ki si jo je treba razložiti.

Sam sem si jo takole. Rešitve so morda prepoceni, saj bi sicer ta reč koga zanimala (če ni velikih investicij in razpisov, posrednikov, provizij ...). Drugič, ustrezne službe, ki bi morale same poskrbeti za to, da bi ceste prečkali varneje, svojega dela očitno ne razumejo enako kot kolegi iz drugih držav.

Naši strokovnjaki iz tujine so namreč ugotovili, da so preblizu prehodov za pešce parkirani avtomobili eden največjih problemov Ljubljane. Nekateri nepravilno, drugi pa so parkirani tako, kot določajo talne označbe za parkiranje – torej na "videz" pravilno. Te talne označbe je določila mestna občina Ljubljana v nasprotju z zakonom o varnosti cestnega prometa, ki prepoveduje parkiranje na razdalji manj kot 5 metrov od prehoda za pešce.

Po mnenju mestne občine Ljubljana pa dejstvo, da so avtomobili parkirani preblizu prehoda, ni sporno. Verjetno res ne, saj bi se moral človek, če bi hotel tej tezi oporekati, obrniti na mestne inšpekcijske službe, ki pa so seveda v službi mesta. Vprašanje, kakšen bi bil njihov odgovor, ne more biti nagradno, saj je preveč enostavno. Očitno ekonomski vidik preseže varnostnega (vsak dodatno in tik pred prehodom za pešce parkiran avto prinese na dan nekaj evrov).

Se bo vse skupaj spet premaknilo šele takrat, ko bo prišlo do nesreče? Kolikokrat na leto se v Sloveniji na prehodih zgodijo trki s pešci, je sicer neznanka, saj se ti podati ne zbirajo. Zakaj ne in komu to koristi, pa je zopet vprašanje, ki iz istega razloga kot prejšnje, ne more biti nagradno.