Za volanom škode octavie letnik 1968

Začetek

Ime Octavia ni novo. Prvič je bilo uporabljeno že leta 1959, ko je iz tovarne v Mlade Boleslavu zapeljala naslednica škode škode 440 oziroma 445 Spartak, ki je veljala za octaviino predhodnico, tako v oblikovnem, kot v tehničnem smislu. To so nato v limuzinski in karavanski različici izdelovali do leta 1971. Med hojo proti "moji" izbrani octavii sem se spomnil na urednikovo vožnjo s peugeotovimi starodobniki. Srečanje z vrsto oldtimerjev sem mu zavidal, zdaj pa sem končno tudi jaz prišel na svoj račun ...

Drug svet

Kratek izlet, ki je v trikotniku povezoval tri med seboj za nekaj kilometrov oddaljene vasice, verjetno še dolgo ne bom pozabil. Nekaj posebnega človek občuti že, ko se odloča o tem ali se bo opogumil do te mere, da bo pred pikolovskimi (v dobrem smislu) novinarskimi kolegi sedel na sopotniški sedež ali pa bo šel »do konca«, torej sedel za volan in samozavestno obvladal pedal sklopke, ki se pogrezne približno dvakrat globje, kot tisti pri modernih avtomobilih. Da o odzivnosti pedala za plin in zavor, ki jih praktično ni, sploh ne govorim. Že sam vstop v tekšen avtomobil pomeni kukanje v drug, zelo oddaljen svet.

Včeraj, danes, jutri

Celotna izkušnja zahteva zbrano glavo. Avto, ki sem ga izbral, je bil škoda octavia letnik 1968. Ko sem se usedel na mehak sedež, sem najprej opazil, da je varnostni pas (nameščen naknadno) bolj podoben neslani šali, kot varnostnemu elementu. Ok, če se kaj zgodi, bom postal eno z volanom in armaturko. Pamet v roke! Svetlo modra (optimisti bi jo označili za turkizno) octavia vžge brez težav. Prvo prestavo najdem v slabih petih sekundah, kar se sliši skoraj smešno dolgo. Ekstremno dolgi (in široki) hodi prestavne ročice pač terjajo svoj davek. Med spuščanjem sklopke in hkratnim dodajanjem plina premišljujem o napredku avtomobilske industrije na splošno in o štiridesetletni razliki v prijaznosti uporabe. Ima me, da bi se vzvišeno zasmejal, a kaj, ko se v naslednjem trenutku zavem, da se bodo čez štirideset let ljudje počutili približno enako, ko bodo sedli današnje "moderne" avtomobile.

Na cesti

Med samo vožnjo (večjih) zapletov ni bilo. Med "plavanjem" po cesti sem imel dovolj dela tudi, ko sem se peljal naravnost. V rokah sem stiskal po obsegu delikatno droben volan, ki za povratne informacije še ni slišal, pnevmatike pa so se v zavojih zvijale kot elastike. Vmes sem zbral toliko poguma, da sem prehitel celo tovornjak. 55 konjskih moči je bilo za ta manever ravno dovolj, trenutek za tem, pa sem na nedolžnem klancu zadrževal kolesarja. Ok, to zadnje je bila šala, a ko sem octavio parkiral in vrnil ključe ni trajalo dolgo, da sem tisto nerodno sklopko, neodziven volan in tudi sicer izjemno zanimivo izkušnjo začel krepko pogrešati. Vsi tisti minusi si naenkrat postali plusi, ki dajo avtomobilu dušo in karakter. Za izkušnjo se zahvaljujem zanesenjaku, ki je avtomobil v relativno dobri formi ohranil do danes. Za ustrezne varnostne pasove pa naj le poskrbi.