Vsi enakopravni

Seveda bomo posploševali. Kljub temu pa, če vemo, da gre za skoraj enako prometno situacijo in za skoraj isti čas, ki zaseda, kot rečeno, v letu poseben status, hkrati pa za različna geografska in siceršnja okolja, lahko vseeno povlečemo vzporednice. Zoženje iz dveh pasov v enega lahko pričakujemo na cestah po vsem svetu. Pri nas, kjer se popravlja celo ceste, ki so še sveže in tople, je takih situacij še posebej veliko.

V okoljih, kjer svoj čas očitno cenijo bolj kot pri nas, so za take primere uveljavili pravilo zadrge. Pri nas pa tisti, ki postavljajo cestne signalizacije, še vedno ne vedo prav najbolje, kaj bi počeli s takšno tablo. Ob tem je treba nujno dodati še, da je laže ugotoviti, kateri od pravljičnih mož vam bo za novo leto prinesel darilo kot pa to, kdo je na cesto postavil tablo. Možnosti je namreč veliko, od delavca, ki popravlja cesto, njegovega delovodje, policije, Darsa ali strokovnjakov, ki so pripravili prometni elaborat ureditve signalizacije v času popravila ceste.

A pustimo to za kdaj drugič. Pri nas bi torej tablo za zoženje na način zadrge lahko videli, pa je velikokrat ne. Kadar pa jo, pa ni izključeno, da bo za zoženjem stal policist, ki vas bo kaznoval, ker ste se po levem pasu peljali povsem do konca zožitve, saj ni izključeno, da je kak modrec ob znaku za zadrgo postavil še znak za prepoved prehitevanja, četudi je to skregano z zdravo pametjo. A tudi to potisnimo ob tej priliki ob stran.

Predstavljajmo si naslednjo situacijo. Smo v avtu in je čas božiča. Pred nami je zoženje, tabla narekuje sistem zadrge in peljemo se po levem pasu. Na koncu bomo smuknili v desnega. Takšnih situacij je v svetu v vsakem trenutku veliko, vzemimo, da je povod ura jutranja in nemara se vsem ljudem enako mudi po opravkih. Na Dunaju, v Valenciji in tudi v Ljubljani.

Na Dunaju dežuje in promet skoraj popolnoma ohromi. Gledam avtomobile, ki pred mano lezejo kot mravlje po kamnu v eno vrsto. Počasi. Za moj okus prepočasi. Razmik je precejšnji, vse se godi brez emocij, eden leze notri, drugi naprej, eden notri, drugi naprej ...

Valencija: tu mi je bolj všeč. Ritem je odločnejši. Sistem deluje po logičnem pravilu, ki omogoča najbolj učinkovit pretok v nastali situaciji. Če si počasen, se zna hitro zgoditi, da te avto na desni ne bo dolgo čakal. Kljub precej hitremu premikanju je razmik med avti minimalen. Na ta, sicer manj varen, a hkrati nenevaren (pri teh hitrostih) način, je pretok zagotovo večji kot na Dunaju.

Ljubljana. Ne morem desno. Ga ni junaka, ki bi me spustil. Najprej se zdi, da mi vsi na desni želijo povedati, da sem se prej uštel, ko sem jih po desni prehitel in da je zdaj napočil trenutek "plačila". OK, razumem. Začnem gledati v avtomobile, da bi vzpostavil bolj oseben "odnos" in se morda komu prikupil do te mere, da me bo spustil. A ljudje me ne vidijo. Vsi so hladni kot špricer. Godni za blef pri pokru. Tu ni popuščanja. Pritisnem proti prvemu, ki pride, desno v bok. Po občutku, ki me praviloma ne moti, odbijač ni bil več kot deset centimetrov stran od voznikovih vrat. PDC piska nepretrgoma, torej je blizu. Gospa v zrelih letih se ne da. Žila na vratu ji sicer močno utripa, to lepo vidim, saj sva si (fizično) blizu, a pogleda mi še vedno ne nakloni. Vozi relativno nov in lepo negovan avtomobil, ni mogoče, da bi bilo komurkoli pod Alpami tako vseeno za njegov premičninski ponos, si mislim, in zapeljem še malenkost bliže. Zdaj me gospa opazi, kar je dobro, saj lahko začneva komunicirati. Ker to počneva v več jezikih in tehnikah, ni vrag, da se nekako zmeniva.

Naj vsak pri sebi ugotovi, ali gre za vzorec ali za primer brez izjeme. V vseh treh primerih. Znano je, da je človek skozi stoletja razvil posebno tehnologijo, ki povezuje prav vse. Ne dela razlik med vero, raso, spolom, starostjo, spolno usmerjenostjo ali pripadnostjo športnemu klubu. V mislih nimam Facebooka, ampak sistem kanalizacije. Tudi cesta povezuje ljudi. Včasih celo na podoben način.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.