"Schienenzeppelin"

Nemški letalski inženir Franz Knuckenberg je namreč leta 1930 za nemške državne železnice razvil nenavadni hitri vlak z le dvema osema in 12-valjnim motorjem BMW VI z močjo 450 kW (600 KM), ki je poganjal sprva štiri-, pozneje pa dvokraki leseni zračni vijak na zadku. Karoserija je z aerodinamično obliko spominjala na tedaj priljubljene zračne ladje, zaradi česar so vlak tudi imenovali "Schienenzeppelin" (tirni cepelin), težo pa so mu zmanjšali z letalski podobno konstrukcijo. Notranjost je bila zelo špartanska in urejena v slogu oblikovalske šole Bauhaus.

10. maja 1931 je vlak prvič vozil hitreje od 200 km/h, potem pa je odpeljal na turnejo po Nemčiji. 21. junija 1931 je na progi med Berlinom in Hamburgom vozil 230 km/h in dosegel rekord, ki ga vse do leta 1954 ni presegel noben drug vlak, še vedno pa velja za rekord v vožnji tirnega vozila z bencinskim motorjem. Leta 1932 je Knuckenberg vlak močno modificiral in mu izdelal nov prednji del z dvoosnim vozičkom. BMW-jev letalski motor je obdržal, vendar je njegovo moč hidravlično prenašal na kolesa prednjega vozička. Namesto odstranjenega vijaka so pritrdili špičasti pokrov. Tako spremenjeni vlak je v začetku leta 1933 dosegel hitrost 180 km/h.

Državne železnice so leta 1933 opustile projekt in se posvetile razvoju bolj uporabnega hitrega vlaka "Fliegender Hamburger" (Leteči Hamburžan), pri katerih so uporabile tudi s "Schienenzeppelinom" pridobljene izkušnje. Kruckenberg pa je svoj vlak še enkrat predelal in vanj namesto BMW-jevega vgradil Maybachov motor. Julija 1934 so ga državne železnice odkupile, leta 1939 pa so ga razdrli in material porabili v vojne namene.