Pripomoček za varnost

Strokovnjaki so že od začetka dvajsetega stoletja poskušali preprečili blokiranje koles med zaviranjem. Bosch je že leta 1936 prijavil patent za "napravo za preprečevanje premočnega zaviranja koles motornega vozila". Vsem zgodnjim zasnovam protiblokirnih zavornih sistemov je bilo skupno to, da so bili preveč potratni, občutljivi in prepočasni. Šele s povečanjem zmogljivosti digitalnih računalnikov v sedemdesetih letih je postal razvoj uporabnega protiblokirnega sistema mogoč.

Boschevo hčerinsko podjetje Teldix ga je začelo razvijati leta 1964 in že čez dobri dve leti so inženirji s prvimi z ABS opremljenimi avtomobili že dosegali občutno krajše zavorne razdalje. Nova naprava je vplivala tudi na vodljivost vozil in njihovo stabilnost v ovinkih. Na osnovi začetnih dognanj so razvili sistem ABS 1, ki ga je prvič povsem vodila elektronika in je še danes temelj vseh sistemov ABS, vendar pa ni bil dovolj trpežen za serijsko vgradnjo. V razvoju sistema sta bila prelomna prehod iz analogne na digitalno elektroniko ter uvedba integrirnega vezja, s čimer se je število elektronskih delov s prvotnih 1000 zmanjšalo na 140.

Po štirinajstih letih izboljšav je bil ABS leta 1978 končno pripravljen na vgradnjo v avtomobile. Kot ABS 2 je šel v redno proizvodnjo, najprej kot dodatna oprema mercedesa-benza razreda S, potem pa tudi BMW serije 7. Tako kot danes je bila tudi takrat osrednja komponenta sistema hidravlična naprava, na vseh štirih kolesih pa so bila tipala, ki so merila njihove vrtilne hitrosti. Podatke iz tipal je obdelala krmilna enota, ki je krmilila magnetne ventile. Če je eno od koles pri močnem zaviranju zastalo, je sistem ob njem zmanjšal zavorni tlak, ko pa se je spet prosto zavrtelo, je povečal moč zaviranja.