Patent za dizelski motor

Obdobje dizelskih motorjev se je začelo konec devetnajstega stoletja, ko so iskali gospodarni motor na notranje izgorevanje, ki bi nadomestil predvsem parne lokomotive. Tedaj še neznani mladi inženir Rudolf Diesel si je zamislil motor, v katerem bi zrak v motorju tako zgostili in segreli, da bi se v valj vbrizgano gorivo brez vžigalne svečke vžgalo samo od sebe. Dieslu je poskus uspel in svoj izum je 23. februarja 1893 potrdil s patentom, pa čeprav do tedaj ni izdelane še niti ene natančne konstrukcijske skice. S patentom v torbi se je podal k proizvajalcem motorjev in priložnost dobil v tovarni strojev v Augsburgu, današnjem MAN-u.

Razvoj je bil precej dolg, saj se je izkazalo, da so bile eksplozije goriva v valjih preveč silovite za preskušene materiale. Spomladi 1897 je bil motor končno pripravljen in v hali A 11 strojne tovarne so ga prvič tudi zagnali. V prvem dizelskem motorju je namesto plinskega olja izgoreval tedaj bolj razširjeni svetilni petrolej. Novi motor je imel moč 16,5 kW (22 KM), dosegel pa je največ 172 vrtljajev na minuto.

Bolj pomemben je bil 25-odstotni izkoristek goriva, kar je pomenilo, da se je za pogon motorja izkoristila kar četrtina v gorivu »shranjene« energije. Danes ni to nič posebnega, tedaj pa je pomenilo rekord, ki ga niso dosegle niti parne lokomotive z 10-odstotnim izkoristkom niti Ottov motor.

Rudolf Diesel z izkoriščanjem svojega izuma ni imel sreče, saj se je zmotil pri investicijah in se leta 1913 znašel v finančnih težavah. Septembra 1913 je med potovanjem iz Antwerpna v Anglijo padel z ladje in utonil v morju.