Nesrečni jaguar

Jaguar je že leta 1955 razmišljal o razvoju motorja V12. V nasprotju z motorjem XK, ki je bil sprva razvit za cestne avtomobile, uporabili pa so ga tudi na dirkah, naj bi ga razvili neposredno za dirkalne avtomobile, potem pa prilagodili cestnim. V bistvu je šlo za dva šestvaljnika XK s skupno ročično gredjo in skupnim aluminijastim blokom ter drugačnimi vstopnimi razdelilniki, koti ventilov in oblikami izgorevalnih komor. Prvi motor so na testni mizi zagnali leta 1964.

Zasnova s sredinskim motorjem

Zamisel o avtomobilu s sredinskim motorjem se je porodila že leta 1960, izdelovati pa so ga začeli šele čez pet let. Prvi in edini primerek pa je na cesto zapeljal marca 1966. Aluminijasto karoserijo, pri kateri si je sposodil dognanja letalske industrije, mu je oblikoval Malcolm Sayer, ki je bil zadolžen tudi za jaguarje C-type, D-type, E-type in XJS. XJ13 je imel sredinsko nameščen 5-litrski motor V12 ter peststopenjski ročni menjalnik ZF transaxle.

Opustitev razvoja

Čeprav so Jaguarjevi inženirji razvoj modela XJ13 vzeli zelo resno, ga je tovarna potiskala v stran, kar je postalo še bolj očitno, ko se je leta 1968 vključila v konglomerat BLMC. Ford je tedaj že razvil uspešni GT40, ob katerem se je XJ13 zdel nekoliko zastarel. Ker bi bilo za razvoj v konkurenčni avtomobil potrebnega še veliko dela, so ga opustili.

Nesrečna vrnitev

Ko so leta 1971 predstavljali jaguar E-type s prvim Jaguarjevim serijskim motorjem V12, so hoteli v reklamni film uvrstiti tudi posnetek XJ13 med hitro vožnjo. 21 januarja 1971 se je Jaguarjev testni voznik Norman Dewis z njim zapeljal po dirkališču, vendar so magnezijeva kolesna platišča zaradi notranje korozije razpadla, avtomobil pa je zletel s steze in bil popolnoma uničen. Čez nekaj let so izdelali še en primerek, ki so ga uvrstili v Jaguarjevo zgodovinsko zbirko.