Volvo V50 D5

Koga izmed naštetih bi najprej posadili v volva V50? Mladega poslovneža, družinico z majhnimi otročki ali denimo profesorja. No, če bi vprašanje zastavili pred desetimi leti, bi bil odgovor verjetno družinica z otroki (siv volvo je bil skoraj sinonim za družinskega karavana) ali pa raztreseni profesor, ki obliki vozila ne pripisuje bistvenega pomena. Danes bi bil odgovor po vsej verjetnosti drugačen. Švedski Volvo namreč že nekaj let ne izdeluje dolgočasnih, skorajda brezobličnih avtomobilov, katerih edina prednost je pregovorna varnost. Kje pa, to še zdaleč ni edino, s čimer se V50 in ostali lahko pohvalijo.

Zunanjost, notranjost

Volvo V50 je še vedno precej umirjenih, nič preveč ekstravagantnih potez, a po drugi strani niti ni več dolgočasno "kockast" kot nekdaj. Zunanja oblika namreč izžareva luksuz, pa čeprav tokrat govorimo o skoraj najmanjšem volvu. Manj prostora na zadnji klopi in v prtljažniku ter manjše število odlagališč po potniškem delu (v primerjavi z nekaterimi konkurenti) potrdi dejstvo, da V50 ni primarno namenjen prevažanju družin z dvema pubertetnima "mulcema". Karavan je tale volvo bolj zato, da lahko mladi uspešnež iz uvoda skupaj z ženo odpelje otročke in denimo velikega psa na izlet. Ima pa zato V50 druge atribute; od kakovostne izdelave in bogate opreme, do vrhunskih sedežev. Da, pohvale si zaslužijo prav v vsakem testu. Vse kar nas je pravzaprav malce motilo, so bila (pre)majhna vzvratna ogledala.

Vozne lastnosti

Voznik bo volva V50 vzel za svojega že po nekaj prevoženih kilometrih. Sedi se namreč odlično, za odtenek prevelik volanski obroč pa nudi dovolj povratnih informacij, ki prihajajo iz odličnega podvozja. Tega volva je kljub njegovemu bolj umirjenemu karakterju možno brez težav peljat zelo hitro in hkrati povsem varno. Lega je namreč nadpovprečno dobra, obenem pa je vzmetenje dovolj mehko,da potnikov ne pretresa na vsaki cestni luknji.

Zmogljivosti, poraba

V testu prejšnjega volva V50 z 1,6-litrskim dizlom v nosu smo zapisali, da je slednji sicer solidno zmogljiv in, da razvaja z zveznim delovanjem. Vseeno smo že takrat menili, da bi podvozje tega volva brez težav kljubovalo tudi precej močnejšemu agregatu. Naša dognanja so se pokazala za pravilna, saj je tokratni V50 z 2,4-litrskim D5 dizelskim motorjem in 180 konjskimi močmi deloval povsem uglašeno. Motor sam ponuja obilo moči in navora ter suvereno "potegne" že iz nizkih vrtljajev. Je pa za odtenek bolj robat, saj gre za petvaljnika. Testni V50 je bil opremljen še s petstopenjskim samodejnim menjalnikom, ki se je izkazal za dovolj hitrega, pa tudi nadležnega "cukanja", ki smo ga pri avtomatikih včasih vajeni, ni bilo. Poraba? 8,8 litra na sto dinamično prevoženih kilometrov se nam ne zdi preveč. Predvsem, ker je pri umirjeni vožnji V50 zahteval le šest litrov, kar je za avtomobil z 180 KM več kot odlično.

Cena, tekmeci

Za ceno, s kakršno se je prav nič sramežljivo ponašal testni volvo (preko devet milijonov), lahko izbiramo že med avtomobili razred višje. Če poleg tega upoštevamo, da nekateri konkurenti za polovico te cene ponujajo celo več prostora, se nakup ne zdi prav smotrn. A volva V50 ocenjevati na tak način je skoraj pravi greh. Ugledna znamka kot je, se precej bolje počuti v družbi premium konkurentov, kot so alfa romeo sportwagon, audi A4 avant, BMW 3 touring, jaguar X-type estate ali mercedes CT. In vse omenjene znamke v tem segmentu šele začenjajo ponudbo svojih vozil. Zato cena ni več glavno vodilo pri nakupu, niti prostor za kolena zadaj sedečih. Šteje eleganca, ugled ter temperament in tukaj je volvo V50 vsekakor na visokem nivoju.