Opel astra 1,6 16V

"Oplni", podobno kot fordi, že dolgo niso več konfekcijski avtomobili z zadnjim pogonom, s katerimi so se nekdaj Turki v trumah vozili preko Balkana proti Nemčiji. Od takrat so tiste opeke na vzvodih za plin, ki sploh niso nastopale samo v vicih, zamenjali tempomati. Tehnološke spremembe so generacije kadettov pripeljale do astre, le-ta pa med avtomobilsko usmerjeno javnostjo še vedno predstavlja tradicionalni pojem pregovorne zanesljivosti. Kar nekaj smo jih že preizkusili, tale 16-ventilska 1,6 pa je med vsemi najmanj vpadljiva.

Zunanjost, notranjost

Astra ni edino vozilo v spodnjem srednjem razredu, ki se pojavlja v petih različicah, te si morajo biti po pravilu čimbolj podobne. Po prenovi sta tri in petvratna kombilimuzina od spredaj skoraj enaki, je pa iz petvratne precej boljši pregled nazaj - pač skozi normalno veliki stekli zadnjih bočnih vrat. Na vsak način je petvratna karoserija precej bolj umirjena oziroma manj atraktivna od trivratne, h kateri spada naziv GTC. Razen sedežev je voznikovo okolje skoraj identično tistemu v športnem OPC-ju (le-temu smo očitali samo tri okrogle merilnike), malce svojevrstno pa so notranjosti namenili dva popestritvena načina - volan in osrednja konzola sta okrašena s črnim sijajem, obloge vrat in armaturne plošče pa so aluminijevega videza.

Vozne lastnosi

Različicam astre je namenjen enoten, zelo neposreden volanski prenos in tudi zelo lepo oblikovan volan. Čeprav ta sistem krmari zelo umirjeno astro, ima voznik vseeno občutek, da sedi v vozilu dinamičnih voznih lastnosti z zelo zanesljivo lego na cesti in ta vtis sploh ne vara. Za povrh je tudi položaj voznika za volanom dodelan z oprijemljivimi, usnjeno obdanimi sedežnimi obrobami. Če na tem mestu omenimo še inštrumente, so trije okrogli merilniki povsem zadostni, popoln prikaz voznih parametrov na dvopodročnem računalniku pa je sploh boljši kot pri večini sorodnih vozil.

Zmogljivosti, poraba

Tipka "sport" naredi astro precej bolj živahno, takšen je vsaj prvi vtis. Avto namreč takoj po vklopu stikala potegne, ne da bi voznik dodatno pohodil plin. Tudi sploh se motor v položaju "sport" bolj živahno zavrti, ampak temu se voznik hitro privadi in hoče od tiste konjenice kaj več. Hočemo reči, da se prvi "turbo" vtis nekako porazgubi in dejansko tudi poraba v športnem načinu ni omembe vredno višja. Na testnem krogu, kjer smo med dinamično odvoženimi odseki uporabljali "sport", sicer pa "klasiko", smo porabili povprečno 8,1 litra neosvinčenega goriva, kar je več kot solidno. Pri tem je na zelo dinamično odvoženemu odseku gorske ceste povprečje naraslo do 10,6 l/100 km. Tudi ob tem podatku bi bil zadovoljen marsikateri lastnik 1,6-litrskega bencinarja.

Cena, tekmeci

"Ne boj, mesarsko klanje", potarna marsikateri prodajalec vozil v tem množičnem spodnjem srednjem razredu, kjer se sicer tare odličnih avtov in v katerem si golf lasti razredno poimenovanje. Opel igra pri tem na povsem pregledne in enostavne karte. Ponuja enako kakovostna vozila kot tekmeci, uporablja tehnološke rešitve, ki jih tudi marketinško uveljavlja (na primer ecotec motorji), prav nič ne zaostaja pri varnostnih normah, pri vsem tem pa računa na svojo razpoznavnost in tradicijo. Cena testne različice, osemnajst tisočakov in pol, je naravnana tako, da širok krog pristašev "oplnov" ne bi uhajal h konkurenci, ki jo samo na stari celini predstavljajo bravi, ceštirice, golfi, focusi, megani, tristosedmice ...