Fiat freemont multijet 170 AUT AWD - trije avtomobili združeni v enega

Dodge journey, ki je preplaval Atlantik

Fiatov freemont ima bogato zgodbo. Na pogled je le dodge journey, saj ga od njega razlikujejo le logotipi, strokovnjaki bodo morda opazili tudi nekoliko drugačna odbijača in masko motorja.

V resnici je razlik nekaj več – pri Fiatu trdijo, da so v notranjosti opravili nekaj dela na kakovosti, da so podvozje priredili evropskemu kupcu in da so dizelski motorji Fiatovi. Vse je res. In tako obdelan journey, ki se je čez Atlantik pripeljal kot fiat freemont, je tu dolžan zamenjati tako cromo kot ulysse. Tako je že od njegovega začetka, od leta 2011.

Med športnim terencem, kombilimuzino in limuzinskim kombijem

Čeprav je videti dosti bolj kleno terenski od večine športnih, mestnih ali mehkih terencev, torej tistih, ki jim tudi tu marsikdo reče kar SUV, in čeprav ima v konkretni različici tudi štirikolesni pogon, ni terenec.

Je trojni križanec, saj, kot rečeno, nadomešča kombilimuzino cromo ter limuzinski kombi ulysse in je od obeh s trebuhom nekaj dlje odmaknjen od tal, s čimer se skuša malce približati tistim prej omenjenim športnim terencem.

Rad bi bil vse hkrati in od vsakega ponudil najboljše. V marsičem mu to uspeva.

Freemont, oblikovna protiutež sodobnim zaobljenim športnim terencem

Ker so mu pri konzorciju Euro NCAP podelili vseh pet mogočih zvezdic pri preizkusnem trčenju, je jasno, da ni stare gradnje. Spomnite se – na nedavnih trčenjih marsikateri nov model ni zbral petih zvezdic!

Če pri tem z oglatostjo zunanjosti – in v voznikovem zornem kotu ni kaj dosti drugače – spominja na avtomobile prejšnjih generacij, to ni zato, ker bi bil tako star, pač pa le zato, ker takšen hoče biti.

Očitno noče biti polikan kupe, raje spominja na družinske jeepe, še posebej s paketom opreme cross, ki naredi zunanjost z nekaj več črnine in kroma na odbijačih ter pragovih takšno, da ima voznik več poguma zapeljati z urejene ceste.

Dober pogon, dobre lastnosti na slabi podlagi. A vseeno ni terenec.

Prav dosti poguma pri tem ne svetujemo, čeprav se je prav takšen, torej štirikolesno gnan in že v osnovi nekaj bolj dvignjen s trebuhom od tal, v snegu, ki je ravno v času testa pokril ceste, odlično izkazal z vleko – tudi navkreber.

Kaže, da je razmerje mase, širine gum in učinkovitosti pogona pravšnje, da zmore priti dlje od večine lepih križancev, ki raje vidijo suh asfalt. Motor in menjalnik, dizel in samodejnik, sta pri tem zagotovo v veliko pomoč: motor z navorom, menjalnik pa s samodejnostjo sklopke, z možnostjo počasne vožnje in z dobro pokritostjo navorske krivulje motorja.

Pri tem se danes zdi že nenavadno, da ne zapišem starinsko, da ima menjalnik le šest prestav, a jih je glede na motorne zmogljivosti povsem dovolj.

Fiat, ki ima nekaj jasnih ameriških lastnosti

Pri zgoraj omenjeni sodobnosti gradnje pa je freemont vseeno vsaj delno rezultat stare ameriške šole:

ročica ročne zavore je pedal za levo nogo (a ker ga imajo tudi nekateri mercedes-benzi, ki so vse prej kot zastareli avtomobili, to niti ni neka izrazita posebnost v slabem smislu), brisalnike krmili leva obvolanska ročica (pri tem sledi splošna pomanjkljivost pri ergonomiji), potovalni računalnik ima povsem neevropsko logiko, menjalnik nima nikakršnih dodatnih programov delovanja in strešno okno je daleč od sodobnih panoramskih – njegove mere so za današnje čase izjemno majhne.

Predalov in odlagalnih mest pa – ogromno

Porekla ne more povsem skriti, a je pri tem zanimivo, da je luknja za dolivanje goriva na levi (voznikovi) strani, zadnji brisalnik pa je pritrjen in obrnjen v "napačno" smer – kot bi bil avtomobil japonski.

Od "američana" bi pričakoval tudi hlajen predal za pijačo, je pa tudi celoten spisek njegovih neameriških lastnosti.

V notranjosti je veliko predalov in odlagalnih mest, vključno s štirimi za pločevinko in osmimi za pollitrsko plastenko, velikim predalom pod sedalnim delom sovoznikovega sedeža ter dvema pod nogami potnikov druge vrste.

Mini kino za pet potnikov

Za bivanje so v splošnem dobro poskrbeli. Sedeži sicer ne izstopajo s trdoto ali obliko, sprednja imata nekaj malega bočnega oprijema, zadnji pa skoraj nič, je pa v freemontu precej drugega razkošja.

Klop druge vrste je vzdolžno pomična v razmerju 40 : 60, na njej sta dva integrirana otroška sedeža, v tretji vrsti sta še dva (otroška) sedeža (in to pretežno na račun premalo prostora za stopala) in serijsko je v njem devetpalčni zaslon, ki predvaja sliko z zgoščenk DVD, ki jih žene pogon na armaturni plošči.

Zaslon se spusti s stropa kot pri airbusu, par brezžičnih slušalk pa poskrbi, da imata mir gledalca in da imajo mir preostali potniki. Le voznik zaradi velikega zaslona ne vidi (več) dobro skozi zadnjo šipo.

V drugi in v tretji (!) vrsti se posamično nastavlja kot naslonjala, kar bodo pohvalili vsi, ki med vožnjo radi zadremajo, za dostop do tretje vrste pa se sedalni del sedeža druge vrste dvigne, celoten sedež pa zapelje naprej.

Če bi bilo drugače (slabše), bi se v tretjo vrsto prebila le dobra telovadka. Pri vsem skupaj so nerodni le vzvodi – z neobičajnimi gibi (na kar se sicer navadiš) in s trdoto njihovih vzmeti.

Robatež, ki ga je povsem lahkotno voziti

Freemont se zdi v "obraz" namrščen, a ne jezen. V splošnem je videti okoren, škatlast in štorast, a ni, prej nasprotno – voznik lažje oceni, kje se karoserija konča, če seveda gleda pazljivo.

Zaradi mer (dolg je skoraj 4,9 metra) in oblike deluje robato, pri tem pomaga še motorni zvok, morda tudi stopalke, a robato le deluje, v vožnji pa ni težaški.

Voziti ga je, če nimate strahu pred dolžino, v splošnem zadosti lahkotno, da to delo zmore tudi nežnejši spol. Pri tem je še najšibkejši del volanski servo, ki se zdi pri majhnih hitrostih pretežak, pri velikih pa prelahek.

Zelo dober motor, a tudi velika masa

Motornih 170 "konjev" se sliši veliko, a je treba vedeti, da freemont nima majhne čelne površine in da tehta več kot 2.100 kilogramov. Moči (in navora) je dovolj, vleče lepo, a nič več kot to.

Z vožnjo do dobrih tri tisoč vrtljajev v minuti je že precej hitrejši od običajnega prometnega tempa, je pa zanimivo delovanje tempomata: pri pospeševanju čez večje področje hitrosti motor sili vse do rdečega polja (4.500), deluje pa, tipično ameriško, le do 160 kilometrov na uro. V osnovi nič hudega, če le ne bi prav takrat menjalnik pogosto pretikal iz 5. v 6. prestavo in nazaj tudi na (vodo)ravni cesti.

Ni pa tip avtomobila, ki bi podiral rekorde pri porabi

Menjalnik seveda sledi svojemu programu delovanja, in ta je zelo dober: pri spustih ob spuščenem plinu ne pretika navzgor, še celo sam pretakne navzdol, da motor bolje zavira. Njegovih (le) šest prestav se morda izkaže kot slabost le pri porabi – povprečje devet litrov na sto kilometrov je v resničnem življenju že zelo lep dosežek voznika in stroja.

Za manj kot to je treba že pazljivo predvidevati promet, z osmimi litri, ali malce pod njimi, za sto kilometrov pa je voznik tu in tam že lahko ovira v prometnem ritmu.

Odličen za veliko družino, ki so ji izleti na prvem mestu

A freemont, katerega ime skuša spomniti na življenje z naravo, se zdi prav to: uslužen avtomobil v vožnji po cesti, ki z asfaltne podlage preide na makadamsko, in to tako za voznika kot za potnike – nestresno.

Pobegniti iz mesta v naravo nekam daleč, kjer je dobro izhodišče za nadaljevanje na lasten (človeški) pogon. Peš, s kolesom ali s čim drugim.