Z mitsubishijem pajerom na Rakitno

Rakitna je zanimiva izletniška točka v ljubljanski okolici, do katere se večina obiskovalcev pripelje po asfaltu mimo Kamnika pod Krimom. Z nasprotne, cerkniške strani, je ostalo še par kilometrov makadama. Ljubljančani si tudi lahko izberejo bolj prašno pot mimo Iške vasi in Gornjega Iga. To je bila nekdaj zelo cenjena hitrostna preizkušnja, ki se je na rallyju Saturnus dogajala od leta 1978 do 1992. Za terenskega mitsubishija pa makadamske poti niso dovolj, zato smo izbrali malce bolj začinjeno smer.

Opis poti

Začnemo dober kilometer za Iško vasjo, neposredno pred vstopom v sotesko Iškega vintgarja. Pri oznaki za Krim zapeljemo z asfalta na makadamsko cesto. Po enem kilometru pripeljemo znova na asfalt, ki nas vodi do Gornjega Iga. Tu namesto naravnost proti Krimu zavijemo levo. Asfaltna strmina se za vasjo spremeni v makadamsko, po približno petih kilometrih pa se proti Rakitni nadaljuje kolovozna pot. Po terenskem kilometru ali dveh smo spet na pravi makadamski podlagi, ki nas pripelje do Rakitne natančno iz vzhodne strani.

Oris poti

Našo pot pričnemo v svojevrstno oblikovanem križišču, kjer se cesta odcepi desno proti Krimu. Svojevrstno zato, ker je treba namesto desno najprej zaviti levo, nato prečkamo cesto iz katere smo pravkar skrenili, nakar se pričnemo vzpenjati proti Krimu. Legendarno makadamsko hitrostno preizkušnjo "Krim" so po enem kilometru "uničili" in prekrili z asfaltom, ki nas skozi gozd pripelje do vasi Gornji Ig. Do tu je pokrajina izrazito kraška s skalovjem posejanim med ne pregostim drevjem. Pred tablo za naselje pa se pokrajina odpre, obsežni travniki so na obeh straneh ceste. Zlasti lep je pogled na 1107 metrov visoki Krim. Proti Rakitni bi se lahko peljali naravnost, pri čemer bi po petih kilometrih dosegli odcep za vrh Krima (in nato še slabe štiri kilometre desno navzgor). Izberemo drugačno pot, namreč levo, kjer znova skozi gozd hitro pridobivamo na višini in pajerov višinomer kmalu pokaže vrednost 700 m. Pot se v smeri proti jugu drži roba Iškega vintgarja in se za domačijo Benko prične usmerjati proti zahodu. Tu je na vrsti terenska preizkušnja, ki zahteva nekaj pazljivosti. Terenskega veselja je žal hitro konec, saj se še prekmalu znajdemo na pravem makadamu. Naprej proti Rakitni vodi cesta, na kateri se da srečati srnjad in tudi kakšnega medveda. Ja, še dobro da je voznik avta varno spravljen v kletki, pa si ga lahko živalski svet ogleduje od zunaj. Ravno obratno torej kot v živalskem vrtu ...

Primerno za ...

Mitsubishi pajero se na gorski cesti najprej izkaže na prvem makadamskem kilometru, kjer je pred leti moja dirkalna lancia drvela 150 na uro. Pajero je bil zadovoljen s hitrostjo okoli 60, pri čemer ga neravnine niso motile. Zadostoval je zadnji pogon in ko smo bili nalašč malo prehitri, je zadevo umiril ESP. Na makadamu kar kmalu, na asfaltnem odseku pa seveda kasneje. Nasploh velja, da je vožnja po običajnih cestah udobna in za voznika lahkotna. Na odseku, kjer po sredi ceste namesto vzdolžne črte poganja trava, preklopimo na 4H. "High" pomeni, da gre za običajni oziroma visok končni prenos. Za terenski del poti, ki sledi, je dovolj reduktor, hkrati pa se zaklene razdelilnik pogona. Zapora zadnjega diferenciala ni potrebna, ker je oprijem, kljub ne preveč terenskim gumam, odličen. Velja, da je ta odsek povsem primeren za pajera, še bolj pa velja, da je pajero primeren tudi za še bolj zahtevne terene.

Iški vintgar

Soteska Iški vintgar predstavlja neokrnjeni del narave, ki ima dobre izglede, da takšen tudi ostane. Če sledimo Iški proti toku ali pa njenemu pritoku Zali, gre za pravo divjino, ki je industrializacija ne doseže. Popotnike obdajajo strme stene, narava pa ponuja mnoge popestritve v obliki čistih zelenih tolmunov in slapov. Da ta naravni biser ne bi izgledal prveč idilično, skrbijo trume obiskovalcev, ki žal ne pospravijo vedno vsega za seboj. Iški vintgar je namreč priljubljen ljubljanski prostor za piknike. Nasploh velja, da se tej množici da izognit tako, da se gre čim dlje v kanjon, kamor se večini ne da prenašat "piknik krame". Skozi slikovit kanjon vodi tudi evropska pešpot.

Krim

1107 metrov visok hrib na Ljubljanskim barjem, ki pogosto z oblačno kapo napoveduje vreme. Južno od njega se namreč nahaja Bloška planota, kjer ima dež mlade. Krim izgleda kot resen hrib le iz severne, se pravi ljubljanske strani, pogled od drugod pa ga prikazuje kot raztegnjeno planoto. V "jugi" je bila na vrhu poleg antene vojaška postojanka, ki je sedaj dobro obiskan planinski dom. Le-tega lahko dosežemo peš z raznih smeri, primeren je za gorsko kolesarjenje in pozimi za sankanje. Ja, tudi z avtom se pride gor.

Partizanska bolnica Krvavica

Po eni od mnogih poti, ki se z zahodne strani spuščajo v kanjon Iške, pridemo do partizanske bolnice. Do tja se lahko tudi povzpnemo od doma v Iškem vintgarju, saj je pot lepo označena oziroma po planinsko markirana. Enako velja tudi za Vrbico, kakor se imenuje slikovito sotočje Iške in Zale. V obeh potokih lahko opazujemo rake, ki so zanesljiv dokaz za neoporečno vodo. Zaradi možnosti srečanja s kakšnim medvedom je bolje, da se po pobočjih okoli kanjona ne potikamo sami, vendar trdimo, da ne gre za kakšno posebno nevarnost. Precej več skrbi je treba posvetiti klopom.

Rakitna

Pred desetletji, ko so postale vikend hišice moderne, so na Rakitni pognale kot gobe po dežju. Gre za naselje na višini približno 800 metrov, ki je bilo nekdaj znano kot zdravilišče, primerno za krepitev dihal. Zdravilišče obstaja še danes, vendar smo avtomobilisti najbrž že dopolnili ozračje z manj zdravimi komponentami. Ob koncu tedna je zlasti ob jezercu množica izletnikov, avtomobilistov, motoristov in kolesarjev. Pozimi je Rakitna primerna za drsanje in smučarski tek ali pa samo za sončenje na še vedno dokaj svežem zraku. Poleg Krima, Kamnika pod Krimom in Iškega vintgarja se lahko iz Rakitne podamo še proti Cerknici in proti Borovnici.