Vožnja Slovencev skozi krožišča: pet pravil in največja napaka, ki jo delamo

Krožišča za bolj tekoč promet, ki pa zahteva vozniško presojo in prilagajanje

Krožišča so za udeležence prometa varnejša in bolj tekoča od klasičnih križišč. Večinoma niso semaforizirana, pred njimi se avtomobilom pogosto ni treba ustaviti. Zaradi otoka na sredini je tudi mnogo manjša možnost naletov pri visokih hitrostih in s krožišči promet teče hitreje. Krožišča so marsikatero nekoč natrpano križišče, kjer se je bilo težko vključiti na prometno obremenjeno cesto, spremenila v bled spomin.

Toda istočasno so krožišča element prometne ureditve, ki dopušča oziroma celo zahteva veliko osebne vozniške presoje. Ta v določenih delih ni podprta s povsem natančnimi zakonskimi prometnimi pravili. Krožišča kljub navidezno jasni teoriji namreč nudijo ohlapna tolmačenja, zaradi katerih so tudi vozni režimi v njih zelo različni.

Ali mladi vozniki vožnjo dovolj dobro spoznajo vožnjo skozi vsaj dvopasovna krožišča?

Krožišča sicer spoznamo na teoretičnem delu opravljanja vozniškega izpita, po zakonu se mora z njimi danes pred opravljanjem izpita v praksi spoznati tudi vsak kandidat za vozniško dovoljenje. Toda ker je dvopasovnih ali celo tripasovnih krožišč v Sloveniji relativno malo, se kandidati, ki izpita na primer ne opravljajo v velikih mestih, med učenjem srečajo predvsem z enopasovnimi krožišči. Ti pa nudijo le osnoven princip krožišča, ne pa tudi bolj zapletenega in kompleksnega obnašanja v primeru večpasovnih krožišč.

Zakon teoretično vožnjo sicer določa, toda ključna presoja je na strani voznika

Že nekoliko bolj natančen pogled na zakonska določila o vožnji skozi krožišča razkriva, da je pravilen postopek pogosto tudi na strani pravilnega voznikovega presojanja.

Potem ko zapelje v vsaj dvopasovno krožišče, lahko prosto izbira, ali bo ostal na skrajno zunanjem, ali pa se bo z avtomobilom prestavil na notranji prometni pas. Pri tem mora vedeti, kdaj bo krožišče zapustil in temu tudi prilagoditi postopno premikanje nazaj proti zunanjemu prometnemu pasu. Če je torej ta blizu vstopni točki, je bolje ostati kar na zunanjem pasu, v nasprotnem primeru ne. Ker zakon premik na notranji pas pogojuje s prometno gnečo oziroma prometno situacijo, je torej ključna presoja voznikova.

"Slovenski vozniki si pravila tudi razlagajo po svoje in jih poskušajo prikrojiti"

"Večina slovenskih voznikov pozna pravila vožnje v krožnih križiščih. Je pa tistih, ki si pravila razlagajo po svoje ali jih poskušajo prikrojiti kar nekaj," ugotavljajo na slovenski policiji, kjer po naših izkušnjah preverjajo predvsem uporabo smernih utripalk ob zapuščanju krožišč, statistike za prometne nesreče v krožiščih pa ne vodijo.

Na policiji so potrdili naši domnevi, da se "razlaganje pravil in prikrojevanje po svoje" nanaša predvsem na zapuščanje krožišč iz notranjega prometnega pasu. Kot smo videli na zgornjem primeru tripasovnega krožišča pri Žalah v Ljubljani, so nekateri vozniki krožišče neposredno zapustili celo iz skrajno notranjega pasu.

"V krožiščih naletimo na težavo tako imenovanih 'padalcev'. To so torej vozniki, ki krožišče zapuščajo s prečkanjem več prometnih pasov. V krožišče zapelje tudi marsikateri voznik, ki morda okolico slabše pozna ali pa si preprosto ne upa zapeljati na notranji pas. Tak voznik se drži varno desno in tako vozi vse do svojega izvoza, taki vozniki pa zato pridejo navzkriž s prej omenjenimi 'padalci'. Vozniki, ki vztrajajo na zunanjem pasu, tudi onemogočajo vključevanje novih voznikov in tako zmanjšujejo pretočnost krožišča," pravi naš sodelavec in dolgoletni učitelj vožnje v avtošolah Aleš Črnivec.

V krožišču se srečajo samozavestni, predrzni in previdni vozniki

Krožišča so torej tisti prostor slovenskega cestnega omrežja, kjer razlike v načinu vožnje udeležencev prometa še posebej pridejo do izraza. Na eni strani so tisti, ki vožnjo skozi krožišče obvladajo, potem imamo predrzneže, ki vozijo zelo hitro in agresivno, ob njih pa tudi bistveno bolj previdne voznike.

"Na eni strani so tisti, ki so prepričani, da hitrejšo vožnjo bolj ali manj obvladajo. V krožišče zapeljejo suvereno in zaradi prepričanja brezhibnosti svoje vožnje z nekaj višjo hitrostjo. Pri tem pa običajno naletijo na težave, ker promet drugih poteka rahlo počasneje in to terja prilagajanje hitrosti. Na drugi strani so tisti, ki so pred krožiščem v negotovosti, kako jim bo uspelo vključiti se vanj. Po običajno krajšem čakanju dokaj uspešno zapeljejo v krožišče, zatem pa niso prepričani ali in kako bi opravili premik na notranji pas ter raje ostajajo na skrajnem zunanjem pasu ter v njem zakrožijo do ustreznega izvoza z malo nižjo hitrostjo," slovenski promet skozi krožišča ocenjuje Brane Legan, inštruktor varne vožnje pri AMZS, ki sicer znanje Slovencev o vožnji skozi krožišča v povprečju ocenjuje kot dobro.

Naj izgovor »prvič sem tu!« ne obvelja

Vendarle pa se po Leganovem mnenju v krožišču srečujeta obe omenjeni strani voznikov, pri čemer nastaja težava v različnosti hitrosti v vožnji od vstopa do izstopa. Oba pola voznikov morata uskladiti mešanje svojih prometnih smeri z ustrezno hitrostjo. Tako imajo vsi vedno precej opravka z medsebojno pozornostjo in usklajevanjem pretoka.

"Dodatni problem je tudi spremljanje prometa pešcev in kolesarjev, ki jim sekajo tako vstopno kot izstopno smer in jim morajo odstopiti prednost. Še vedno velja, da je potrebno že pred vstopom pozorno spremljati prometno signalizacijo, ki nas obvešča o smereh izvoznih krakov in omejitvijo hitrosti. Nekaterim to uspe, nekateri pa na to pozabijo, pogost izgovor je 'sem prvič tu!'. Dodatno težavo povzroči še pomanjkljivo obvladovanje pozicije vozila v prehajanju med pasovi," dodaja Legan.