Video vrhunci iz zgodovine relija Monte Carlo

Zaščitni znak relija Monte Carlo so spremenljivi pogoji. Izbira gum zato ni težka le med posameznimi hitrostnimi preizkušnjami, temveč tudi za določen dirkaški odsek. V vsega nekaj kilometrih dirkači na tem reliju doživijo kilometre suhega asfalta, nato jih pričakata sneg in led, hitrostna preizkušnja pa se spet konča na suhem asfaltu. Dirkači sprejemajo kompromise in morajo dobro voziti tudi takrat, ko na avtomobilu nimajo ustreznih gum. Idealna izbira ne obstaja, obstaja le kompromis.

Ekipa Lancie je leta 1985 pripravila pravo senzacijo, ko je servisni kombi parkirala sredi hitrostne preizkušnje. Njihov dirkač Henri Toivonen se je ustavil, mehaniki pa so mu zamenjali zadnji pogonski kolesi. Namesto gum za asfalt so mu namestili gume z žeblji. Dogodek je bil tudi primer logistične sposobnosti Lanciine ekipe, ki se je domislila tega trika, ki se Toivonenu časovno sicer ni obrestoval.

Eno najbolj spektakularnih nesreč je na reliju Monte Carlo doživel češki voznik Roman Kresta. Njegova napaka bi lahko imela še precej hujše posledice, če ga pred padcem prek stene ne bi ustavil telefonski drog.

Zaščitni znak relija Monte Carlo je znameniti prelaz Col de Turini. Na tej hitrostni preizkušnji se je v zadnji nočni etapi pogosto odločal reli. Tako zaradi kakovosti dirkačev, kot tudi navihanosti gledalcev, ki so na cesto nametali sneg in presenetili voznike. Najbolj znamenit je dvojni ovinek na vrhu 1607 metrov visokega prelaza, kamor gledalci pridejo tudi že dan pred relijem. Tako vzdušje ob prižganih baklah je težko doživeti na drugih prizoriščih.

Na monaški ruleti skoraj vsak ovinek lahko skriva past, ki bo ustavila dirkača. To so lahko tako skrite zaplate ledu, ki ga v južni Franciji opisujejo kot črni oziroma nevidni led, kot kupi snega, ki jih na cesto namečejo gledalci. Petter Solberg je ostal brez stopničk, ko je takoj po prelazu Col de Turini prepozno zaviral, pri tem pa so vlogo z nametanim snegom odigrali tudi gledalci. Na istem mestu je napako storil tudi Marcus Gronholm s tovarniškim peugeotom 307 WRC.

Januarja 1973 so v Monte Carlu izpeljali prvi uradni reli za svetovno prvenstvo. Vozilo je 278 posadk, v cilj pa jih je prišlo 51. Veliko teh so organizatorji neupravičeno diskvalificirali, med temi tudi slovensko posadko Pušnik-Freyer. Reli je dobil Jean-Claude Andruet s sovoznico Michele Espinosi, bolj znano po vzdevku Biche. 70-letna Francozinja letos, natanko štirideset let po tej veliki zmagi, spet sodeluje na reliju Monte Carlo. Zapiske bere italijanskemu vozniku Mauriziu Veriniju.

Colin McRae nikoli ni dobil relija Monte Carlo in ga zaradi nepredvidljivosti (tudi njemu so gledalci nastavili sneg) nikoli ni maral. Toda vožnja legendarnega škotskega dirkača na hitrostni preizkušnji Col de Turini je vseeno vredna ogleda. Vozi tovarniškega forda focusa WRC, njegov sovoznik je Nicky Grist.

Med vsemi reliji za svetovno prvenstvo je prav Monte Carlo privabil največ slovenskih posadk. Reli je leta 1936 potekal skozi Ljubljano, dve leti pozneje pa je bil na njem že dvanajsti Gustav Stojnšek iz Maribora. Ta dosežek je šele leta 2010, ko je reli sicer štel za medcelinsko serijo IRC, popravil Andrej Jereb. Video pripoveduje o poti do prve slovenske uvrstitve v deseterico monaške rulete.

Svoje najbolj divje obdobje je reli Monte Carlo doživel v sredini osemdesetih let, ko so v svetovnem prvenstvu prevladovali dirkalniki skupine B. Zadnjič so na reliju s temi avtomobili vozili leta 1986, ko je zmagal Henri Toivonen z lancio delto S4. To je bila njegova zadnja zmaga pred tragično nesrečo na reliju po Korziki.

Jean Ragnotti je na reliju Monte Carlo vedno veljal za enega najbolj priljubljenih voznikov. Bil je pravi virtuoz dvokolesnega pogona, saj je Renaultove dirkalnike pogoste vozil "počez" kot naravnost. Gledalci so na ovinku vedno počakali, da je mimo njih pridrsel tudi francoski veteran.