V idealni deželi za električna vozila se vozimo na bencin

Teden dni je hitro mimo

V tednu mobilnosti se vedno veliko govori o znižanju izpustov, alternativnih, obnovljivih virih energije in o pomenu javnega prometa ter trajnostne oziroma vzdržne zelene mobilnosti. Vse lepo in prav, a teden mobilnosti je hitro mimo in karavana na nafto pelje naprej.

Dejstvo je, da vsi skupaj, vključno s politiko in gospodarstvom, kar nekako pozabljamo ali pa preprosto ne vidimo oziroma nočemo videti dejstva, da pravzaprav živimo v deželi, ki je v resnici skoraj idealna za preboj električnih vozil.

Imamo skoraj vse, kar potrebujemo

Razdalje med našimi mesti in količina prevoženih kilometrov znotraj naših dnevnih migracij, te med drugim vključujejo prevoz na delo, obisk trgovine, prevoz otrok v vrtec, šolo in popoldanske dejavnosti, so že znotraj dometa najzmogljivejših baterij električnih avtomobilov.

Tudi vsi tisti, ki še vedno dvomite o tej naši trditvi, pa imate tako ali tako na voljo priključne hibride z rezervo energije v klasičnih fosilnih gorivih. Ampera, novi prius z bakreno popkovino …

Ne smemo pozabiti dejstva, da je v Sloveniji veliko individualnih stanovanjskih objektov, ki imajo skoraj predimenzionirane električne priključke, kar v praksi pomeni, da bi električni avtomobil brez težav napolnili skoraj na skoraj vsakem našem dvorišču. Nam se to zdi samoumevno, a v tujini ni tako, da bi stanovanjska hiša v povprečju imela priključek s tremi glavnimi, 25 ali celo 35 amperskimi varovalkami.

Tak priključek zmore tako, kot vrti "cirkular", nahraniti tudi čisto vsak električni avtomobil, in to brez tovarniške EV-postaje "wall box".

Poleg tega nam pri vsem skupaj gre na roko tudi naša narava. V resnici imamo na razpolago veliko virov obnovljive energije (sonce, veter, voda), ki jih žal premalo izkoriščamo.

Narava nam je naklonila tudi razgiban relief, prek katerega seveda potekajo naše ceste. Te torej ponujajo veliko rekupracijskega potenciala oziroma energije, ki jo med vožnjo pridela in zajame avtomobil na električni ali hibridni pogon. Povrhu vsega naštetega pa so tu še domači vizionarski strokovnjaki, ki še kako razumejo elektrifikacijo cest in imajo ideje ter zaznanje. Ne pozabimo, da je sredi idilične gorenjske vasice Andrej Pečjak naredil električni avtomobil, s katerim je pred vso Evropo ponižal Teslova električna bolida. On je že velikokrat dokazal, da je mogoče na elektriko peljati daleč. In ne pozabimo na naša prodorna podjetja Kolektor, Hidria, Iskra Avtoelektrika …

Bruselj: Do konca desetletja zgradite tri tisoč polnilnih postaj

Evropska komisija je na začetku letošnjega leta predstavila sveženj ukrepov za gradnjo postaj za alternativna goriva v EU, za katere bodo veljali skupni standardi zasnove in uporabe.

Predlagala je sveženj zavezujočih ciljev za države članice glede minimalne infrastrukture za čistejša goriva, kot so elektrika, vodik in zemeljski plin, ter skupnih standardov EU za potrebno odjemno opremo.

Komisija seveda ni spregledala Slovenije. Še več, Bruselj je bil zelo konkreten, naši državi je predlagal, naj do leta 2020 zgradi tri tisoč polnilnih postaj za električna vozila. Če bomo to res uresničili, naj bi po ocenah Evrope do konca desetletja po naših cestah vozili vsaj 14 tisoč električnih vozil.

Električnih avtomobilov je v salonih še premalo, ceste pa raje zapremo, kot da bi dali možnost alternativi

Evropa nam je torej jasno namignila, pri številki 14 tisoč avtomobilov bi se morali vsaj malce opogumiti tudi naši zastopniki avtomobilskih znamk. Ti kažejo na državo, češ da ni zadostne infrastrukture in dovolj finančnih spodbud, a dejstvo je, da dokler v salonih ni avtomobilov, jih ljudje tudi kupiti ne morejo.

Res pa je, da mora bolj spodbudno ozračje za razmnoževanje električnih vozil seveda pomagati ustvarjati tudi država. Pa s tem ne mislimo samo na količino evrov za subvencije. Za promet zapreti mestno ulico, brez možnosti izbire.

Zakaj na cesti povečevati gnečo in nervozo? Kaj pa alternativa?

Do sem na bencin, od tu pa na elektriko. Tudi to je lahko aktivator čistejše mobilnosti, sploh če fosilnim gorivom na zelenih območjih zaračunaš vstopnino ali pa električnim avtomobilom v mestnem prometu daš prednost.

Raje najemi kot kupi!

Električni avtomobili in priključni hibridi so še vedno predragi, boste rekli. Res je. Ampak, gledano v celoti, je slovenski vozni park precej razkošen, torej kot tak ni bil poceni. In še nekaj: kar spomnite se, koliko smo bili včasih pripravljeni odšteti za telefonski priključek, prve mobilne telefone, LCD-televizorje … Razumete?

Ekonomija električnih vozil v resnici že pije vodo, le poslovni model je treba prilagoditi. Najemi car sharing, službene flote … In ljudje bi ob zdajšnjih cenah fosilnih goriv vsekakor bolj poglobljeno začeli razmišljati o električnih kilovatih in stotih prevoženih kilometrih za ceno dobrega evra in pol, za kolikor je na domači vtičnici mogoče napolniti baterijo.

Lastništvo avtomobila je pri nas še vedno sveta stvar, ne glede na to, kakšne stroške poleg nakupa pomeni dejstvo, da je v prometnem dovoljenju zapisno naše ime.

Zakaj torej še vedno nismo postali evropski vzor električne mobilnosti?

Dejstvo je, da nam zelena prihodnost, ki bi nedvomno prinesla tudi pozitivni vpliv na gospodarstvo, ne gre najbolje od rok. Stvari se zdijo povsem jasne, napake niso skrite in rešitve so razmeroma preproste, pa vendar …

Zakaj torej še vedno nismo postali evropski vzor električne mobilnosti?

Da, to vprašanje nam nikakor ni dalo miru. Zato smo se obrnili na Andreja Brgleza, prometnega strokovnjaka, inštruktorja varne vožnje in direktorja projekta Egozero, ki ponuja prvo potovanje z električnim avtomobilom na svetu.

Zakaj torej v Sloveniji nočemo bolj velikopotezno zgrabiti priložnosti, ki se nam tako očitno ponujajo? Električna mobilnost pa je nedvomno ena od takih.

"Evropa sloni na modelih dobrih praks in za to namenja ogromna finančna sredstva, ki odpirajo številna nova delovna mesta, izboljšujejo infrastrukturo ter interdisciplinarno in v širšem okolju šolajo nove višje izobražene kadre, ki bodo lažje tekmovali na globalnem trgu. Če bi danes v temeljne družbeno-razvojne cilje Slovenije zapisali, da bomo imeli v prihodnjih desetih letih razpredeno mrežo električnih polnilnih postaj, s katerimi bi najprej reševali predvsem onesnaževanje, povzročeno z dnevnimi migracijami, nato pa bi temu dodali še inteligentno IT-upravljanje s prometnim tokom ter tako ponudili hitre in učinkovite odgovore za reševanje pretočnosti in izgube časa na poti do službe in nazaj, bi zadeli ob enega od najpomembnejših izzivov sodobnega sveta. To bi nas postavilo na mesto evropske silicijeve doline. Mislim, da se večina boji že misli na kaj takega, kar le potrdi domnevo, da s tem, ko govorimo, da je majhnost naša prednost, v resnici ne mislimo resno ali pa ne razumemo pozitivnega bistva majhnosti," nam pojasni domači strokovnjak Andrej Brglez.

Dr. Frank Wolter: Dnevne migracije rešite s flotami električnih vozil, osebno mobilnost pa s hibridi

V Frankfurtu smo v okviru prve vožnje električnega forda focusa poslušali zanimivo predavanje dr. Franka Wolterja iz berlinskega inštituta InnoZ (Innovation center for mobility and societal change), ki se ukvarja z raziskovanjem mobilnosti.

Po predavanju, v katerem je predstavil izzive pretočne in vzdržne mobilnosti v velemestih in tudi izjemno hitro rastoči berlinski projekt (že več kot 60 tisoč rezervacij) električnega "car-sharinga", integriranega v sklop javnega prometa, ki je podprt tudi z močnimi gospodarskimi partnerji, smo pristopili od njega, mu predstavili slovenska dejstva in ga poprosili za komentar naših možnosti razvoja elektromobilnosti.

"V državi, kot je vaša, in tudi v drugih vam podobnih deželah seveda obstaja možnost električne mobilnosti , vendar je vse odvisno od tega, za kaj oziroma na kakšen način jo bodo državljani oziroma kupci, uporabniki uporabljali. Če bodo z njo pokrivali potrebe dnevnih migracij, recimo prevoz na delo, potem je to vsekakor idealno za električna vozila. Če pa potrebe vključujejo tudi potovanja v drugo državo oziroma v tujino v družbi prijateljev in družine, pa je slika nekoliko drugačna. V tem primeru rešitev vidim v kombinaciji obeh tehnologiji, ki jih ponuja avtomobilska industrija. Hibridni sistem, ki omogoča vožnjo po mestu z nizkimi emisijami ter ponuja veliko avtonomnosti tudi na daljših potovanjih. Električne avtomobile pa kot rešitev za dnevne migracije in predvsem flote v podjetjih. S takimi flotami se krepita okoljska zavest in ekološki ugled podjetja, zaposleni začnejo uporabljati ta vozila in dobijo pozitivne izkušnje. Sporočilo take flote potem jasno pokaže tudi, da je podjetje inovativno in v koraku s časom.

Šele drugačna miselnost bo ceste priklopila v električno omrežje

Pri tem pa nas je dr. Wolter opozoril tudi na ključni mejnik, ki vpliva na sodobno mobilnost, to je seveda miselnost uporabnikov, ki se počasi, a vztrajno spreminja tudi z vidika nakupa avtomobila. Po njegovih besedah je že zdaj mogoče opaziti, da se je prodaja avtomobilov lastnikom, starim do 30 let, upočasnila, kar že nakazuje na smernice, da se ljudje, tudi ko si ustvarjajo družine, že vprašajo, ali avto res potrebujejo bolj pogosto kot prej. Ko pa otroci odrastejo, je stroškovni list lastništva tisti, ki znova spodbudi vprašanje, kako velik in kakšen avto v resnici potrebujemo.

"Ali resnično potrebujem avto s petimi sedeži in velikim prtljažnikom? Zakaj ga ne bi prodal in poleti najel športnega kabrioleta ali pa jeseni električnega avta za po mestu," nam da misliti dr. Wolter.

Vendar v javnosti o električnem preboju, ki na ceste prinaša bistveno nižji ogljični odtis, kot ključni mejnik še vedno postavljajo ceno in doseg. Kje je torej resnica, vprašamo strokovnjaka iz Berlina. Kaj najbolj vpliva na hitrost elektrifikacije cest, cena ali doseg?

"Kombinacija obeh postavk in nečesa, kar imamo vsi v svojih glavah – odgovor na vprašanje, kaj je avto. Kaj mi pomeni in za kaj ga resnično najbolj potrebujem. Ali je to avto, ki ga bom nekajkrat na leto, na dolge razdalje vozil z visoko potovalno hitrostjo po avtocesti in mora imeti še dovolj prostora za pet ljudi ter velik prtljažnik, ali pa je to avto, ki ga potrebujem za vožnjo od doma do službe. Če to miselnost spremenimo, je prodor električnih vozil tu."

Res je, vsak od nas si bo moral naliti čistega vina o tem, kakšen avto in zakaj ga potrebuje. Ko bomo resnici želeli pogledati v oči, se bo lažje odločiti in morda tudi ločiti od svojega jeklenega konjička.

Morda najeti še lepšega, kdaj sesti na vlak, avtobus, kolo ali pa se s sosedom in sodelavcem dogovoriti za prevoz. Ko bomo sposobni tako razmišljati, bo teden mobilnosti dobil pravi smisel in bo tudi na naših cestah več vozil z električnim kablom v prtljažniku in baterijo pod sedeži.